Glava

Iz župnijske kronike PDF natisni
Torek, 31. marec 2009 13:30

Kronika Markovci»V starodavnih časih je deroča Drava svoje korito, še vse bolj in pogosteje kakor dandanes, spreminjala in mnogo rodovitnih njiv, travnikov in vrtov podkopala. Zlasti se je leta 1477 pri Zabovcih z vso silo obrnila na levo ter pretila podkopati in uničiti celo spodnje Ptujsko polje. V tej stiski so se prebivalci zaobljubili mogočnemu varuhu in priprošnjiku v nevarnosti na vodi, sv. Marku, evangelistu ter so njemu v čast v bližini starega Pabsteinskega gradu postavili visok kamnit steber s statvo sv. Marka na vrhu. In glej čudo! Dasi je Drava skoro do njega pridrla, obrnila se je ob njegovem vznožju mahoma proti desni in spremenivši svoj tok, s časom zapustila staro strugo. Nekdanjo dravino obrežje še dandanes opazuješ od Zabovec do Markovec, a tam zapaziš tudi velikanski ovinek, katerega so valovi napravili pred ondi stoječo statvo, pustivši okolico gradu nepoškodovano. Po tej statvi imenoval se je kraj v prihodnje Markovci in tako je ljudstvo zvalo za naprej tudi grad. Ko pa je bil grad leta 1493 od divjih Turkov razdejan, so prebivalci s pomočjo lastnika gradu, ormoškega graščaka Jakoba Sekelja postavili iz razvalin lično cerkvico v čast sv. Marku, katero je dne 24. oktobra 1519 z dovoljenjem solnograškega nadškofa, posvetil lavantinski škof Lenart Perverl. V njej so bili trije oltarji. Prvotno majhno cerkev so v 17. veku podaljšali ter jej ob straneh prizidali kapeli, da je vsa stavba dobila podobo križa.

V tej povečani obliki je bila cerkev 9 sežnjev dolga, 5 široka in 5 sežnjev visoka ter je imela 10 oken in tri vrata. Zvonik, ki je stal nad glavnimi vrati, je bil zelo nizek in v gornjem delu lesen. V cerkvi naštevajo stari zapisniki tri oltarje, prednji ali glavni oltar v čast sv. Marku, na evangeljski na čast sv. Donatu, na epistelski pa v čast sv. Erhardu. Cerkev sv. Marka je do leta 1637 spadala kot podružnica k mestni cerkvi sv. Jurija v Ptuju, potem pa k sv. Ožbaltu. Tako je ostalo do leta 1789, ko je podružnica sv. Marka postala samostojna župnija.«

Od leta 1789 samostojna župnija

»Dne 8. sept. 1789, na praznik rojstva Device Marije, se je obhajala prva božja služba, s katero je nova župnija začela svoje delovanje. Vsled na sveta komisije pridružili so župniji sv. Marka 300 hiš s 1670 prebivalci: Markovci (38 hiš, 220 duš), Zabovci (46 hiš, 266 duš), Nova ves (41 hiš, 229 duš), Bukovci (52 hiš, 324 duš), Stojnci (60 hiš, 307 duš), Pervenci (15 hiš, 99 duš), Strelci (6 hiš, 37 duš), Šturmovec (29 hiš, 123 duš) in Borovci (13 hiš, 65 duš). V prihodnjem letu prosili so Sobetinci, da bi nje k sv. Marku pridružili. Pa ta prošnja župniku pri sv. Marjeti, Vidu Krambergerju, nikakor ni ugajala. To lahko sklepamo iz opombe, katero je imenovani župnik vpisal dne 10. marca 1790 pri Sobetincih v mrtvaško knjigo, kjer je mogoče prebrati da se je protivil izročitvi, a ker je škofijstvo dne 16. sept. 1790 guberniji prošnjo gorko priporočilo, mu ni nič pomagalo in koncem tega meseca so bili Sobetinci s 17 hišami in 94 dušami pridruženi sv. Marku. Ta obseg je župnija ohranila do 2. julija 1819, ko so Šturmovec, pripisali k župniji sv. Vida.

Tamošnjii župnik Franc Knechtl je pri tej priložnosti obljubil, da bodo vsakteremu župniku pri sv. Marku plačevali leto za letom 1 gld. 30 kr. kot odškodnino za prikrajšano štolnino.Leta 1796 je bil povišan cerkeveni zvonik. Delo je prevzel in izvršil Simon Hilfelt, tesarski mojster iz Ptuja. Ta je napravil tudi stopnice za zvonik in stol za zvonove. Križ in jabolko je pozlatil J. Juršek za 52 gld. Največ je k temu pomagal Filip Štrafela, kmet v Markovcih, št. 10, takratni cerkveni ključar, ki je po fari pobiral prostovoljne darove.

Najbrž je bila cerkev takrat tudi znotraj olepšana in namesto stranskih oltarjev sv. Donata in Erazma napravljena oltarja sv. Jožefa in Device Marije. Štatvi sv. Donata in Erazma so postavili v cerkvi na steno. Isti cerkveni ključar je že leta 1790 pripeljal dva zvona od sv. Henrika na Pohorju, katera je bila vlada cerkvi sv. Marka prepustila. Vsled tega je imela cerkev početkom 19. veka 4 zvonove, namreč: majhni, 1 cent težek zvon, drugi zvon je tehtal 218 centov, tretji, 4 cente težki zvon leta 1895 prelit in četrti zvon, ki tehta 7 centov 45 funtov, iz leta 1796, posvečen sv. Marku. Leta 1833 je župnik Ledinek iz lastnega premoženja kupil še en zvon, ki je bil 14 centov 20 funtov težek. Tudi ta zvon je bil l. 1895 prelit.«

Ura v zvoniku

»V zvoniku je bila od leta 1810 tudi ura. Kupil jo je 9. aprila župnik Andrej Ledinek od turniške graščine, a urar na Vurbergu, Jakob Sirk, jo je predelal in julija v zvonik postavil. Vsi stroški so znašali 338 gld. šajne.

Da se je spravila ura, ima največje zasluge Tomaž Horvat, kmet v Bukovcih, ki je dne 31. okt. 1809, 75 let star, umrl za oslabljenjem, kajti on je za njo sporočil 100 gld. šajna. To vsoto je župniku izplačal njegov zet Jurij Vidovič, ki je pred svojo smrtjo dne 25. jan. 1810 volil v isti namen še 100 gld. Nek neimenovani dobrotnik, najbrž župnik Ledinek, je daroval še 100 gld., ostalo pa so plačali s prostovoljnimi doneski. Cerkev je imela tri oltarje. Veliki ali glavni oltar je bil posvečen v čast sv. Marku.

Lesena štatva sv. Marka je bila precej majhna, zaradi tega so jo s časom odstranili ter na njeno mesto postavili večjo podobo. Oltar so zaljšale tudi štatve drugih treh sv. Evangelistov, sv. Janez, nad sliko sv. Marka, sv. Matevž in sv. Lukež pa ob straneh. V desni kapeli je bil oltar sv. Jožefa, v levi pa oltar Marijinega oznanjenja. Pa tudi v teh dveh sta se prvotni leseni štatvi s časom odstranili ter se s slikami nadomestili. Štatvo sv. Jožefa dali so v kapelo, katero so ob veliki cesti postavili občani iz Nove vesi, štatvo Device Marije pa v kapelo Lesjaka v Bukovcih blizu velike lipe.

Cerkev je bila do leta 1810 brez tlaka. V tem letu pa je dala vurberška grajščina pripeljati kakih 400 tlačnih opek in napravil se je tlak, kar je stalo okoli 80 gld.. Leta 1833 se je po celi cerkvi napravil kameniti tlak. Potrebne plošče so kupili pri sv. Barbari pri Vurbergu s prostovoljnimi doneski, katere je med farni nabral takratni kaplan Jožef Polič.

Orgle so kupili leta 1795 za 800 gld. srebra. Imele so predal in 6 spremenov, a po letih so vkljub večkratnim popravilom tako doslužile, da niso bile za nobeno rabo.«

Župnija šestih občin

»Župnija sv. Marka ima šest občin, h katerim spada devet vesi in sicer Markovci, Zabovci, Nova ves, Bukovci, Borovci, Pervenci, Sobetinci in Strelci. V političnem obziru spada v okraj in okrajno glavarstvo Ptuj, v cerkvenem obziru pa k dekaniji Ptujski, s katero vred je slišala do leta 1859 k Sekovski škofiji, od potlej pa dohaja pod Lavantinsko, ker se je omenjenega leta sedež Lavantinskih škofov od sv. Andraža na Koroškem prenesel v Maribor. Občina, v kateri je cerkev in šola, imenuje se Sv. Marko. Ta politična občina obsega Markovce, Spodnji Šturmovec in Novo ves, ter meri 9,36 km2. V njej je vkup 146 hiš in 645 prebivalcev.

Markovci, ki so svoje ime dobili po cerkvi sv. Marka, štejejo 60 hiš in 283 prebivalcev. Ves ima lepo lego v polkrogu ob nekdanjem obrežju Drave. Pri ovinku stoji kapelica blažene Device Marije, njej nasproti je farovž, nekaj korakov proti jugu stoji obširno šolsko poslopje, tik njega pa veličastna župnijska cerkev. Na njenem torišču je svoje dni stal grad.

Pod vesjo je zelo rodovitna zemlja. Leta 1857, dne 16. maja, je strašen požar upepelil skoraj vse hiše zgornjega dela vesi.

S katastrsko občino Markovci je združen spodnji Šturmovec s 3 hišami in 13 prebivalci. Te hiše se nahajajo na Dravinem otoku in spadajo od 2. julija 1819 k župniji sv. Vida. Nova ves šteje 83 hišnih številk, a ima le 65 hiš, ker je nekaj hiš bilo podrtih, nekaj pa prestavljenih. Prebivalcev šteje 349. Svoje ime je brezdvomno dobila od tega, ker je najnovejša ves v okolici, kajti prvotne hiše so stale bliže Drave, a ko je ta začela z vso silo prodirati v rodovitno zemljo in podkopavati celo hiše, morali so se prebivalci s svojimi bivališči pomakniti dalje proti severu na varnejše prostore. Cela ves je obraščena s sadnim drevjem in v njej so sploh najtrdnejši kmetje cele župnije.

Leta 1887 in 1888 je napravila Drava tukaj mnogo škode in pridrla tako blizu vesi, da se je moralo 8 hiš podreti. Nekateri so si postavili nove, nekateri so pa vsled te nezgode celo obubožali in postali gostači. Dve družini pa sta odšli od tod na Hrvatsko.

Zabovec: ta ves in občina je najzahodneja v župniji in meji proti zahodu na župnijo sv. Petra in Pavla na Ptuju. Njeno zemljišče meri 4,87 km2, a hiš broji 83, v katerih prebiva 330 ljudi (158 moških, 172 žensk). Od kod je dobila ves svoje ime, se ne more določiti. Kakor Markovci in Nova ves, ležijo tudi Zabovci ob Dravi in so morali tudi že več hiš podreti, ker je ta polje podkopala. Leta 1836 je razsajala od junija do avgusta tukaj kolera ter pobrala 35 ljudi. Tudi l. 1892 se je oglasila ter zahtevala 3 žrtve.

Od Markovec pol ure proti izhodu je ves in občina Bukovci. Bukovci so največja ves cele župnije ter merijo 6,75km2. V 108 hišah imajo 595 prebivalcev (273 moških, 322 žensk). Večina hiš leži ob veliki cesti, ki pelje s Ptuja čez borlski most na Hrvatsko. Po ljudski pravljici je bil prej na tem mestu, kjer se dandanes razprostira vas, velik bukov gozd in od tega je baje vas dobila svoje ime. Zemlja te občine je večinoma peščena in prodečnata, le proti Dravi je bolja.

K vasi in občini spada še majhen kraj »Vopočnica«, četrt ure od Bukovec proti jugu ter se razprostira ob nekdanjem dravinem obrežju. Ima 16 hiš z 92 prebivalci (41 moških, 56 žensk), kateri so pa že pri Bukovcih prišteti. Svoje ime, »Vopočnica« je ta kraj dobil po »Val potu«, grajščinskem županu, ki je ondi prebival.Leta 1893, dne 16. aprila, na drugo povelikonočno nedeljo popoldne je strahovit požar upepelil v Bukovcih 21 hiš, celi zgornji del vasi do kapelice Matere božje.

Proti jugu - izhodu od tod, ob veliki cesti naprej, je ves in občina Stojnci. Svoje ime so Stojnci dobili po slovenskem plemiču Stojan-u, ki je imel svoje dni ondi gradič, pozneje Tusilovičev Ivan imenovan. Občina meri 4,79 km2 ter broji 106 hiš in 562 prebivalcev (266 moških, 296 žensk). Ker je zemljišče zelo prodečnato in vsled tega nerodovitno, so ljudje precej ubogi, občni bedi pripomogli so tudi večkratni požari, ki so večino hiš upepelili, npr. leta 1879, 1883, 1884, 1893 in 1895.

V Stojncih govorijo ljudje posebno narečje, katero je nekoliko haložkemu podobno. Najbrž so se ga navadili od bližnjih Haložanov, s katerimi mnogo občujejo. L. 1660 je bila Gera Krajnc iz Stojnc zaradi copernije tožena in obsojena. Trapili so jo na novo iznajdenem stolu.

Proti severu od Stojnc je občina Pervenci. Kraj, ki ga ta občina zavzema, imenoval se je v srednjem veku »Hart«, kar znači gaj, pa tudi prodečnato zemljo ali pašnik. Najpred so se ljudje naselili v Pervencih (Ober - Hart), kjer je ptujska grajščina imela zanaprej vedno svojega župana. Nekoliko pozenej je dovolila gosposka nekaterim, da so se smeli niže Pervenec nastaniti, a zato so morali po sobotah hoditi na raboto v Ptuj. Vsled tega je nastala ves Sobetinci (Unter - Hart). Ko so pa potem še nižje Sobotinc za gajem – v sedanjih Zagajičih hiše postavili, imenovali so se »Unter - Hart«, Sobotince pa »Mitter - Hard«.

V Strelcih je bil strelčji dvor, »Schutzenhof«, kakršnjih so vladarji in grajščaki svoje dni po naših krajih več imeli. Dandanes meri ta občina 5,36 km2 ter obsega pet vasi, namreč: Pervence s 25 hišami in 125 prebivalci (59 moških, 66 žensk), Sobotince s 30 hišami in 160 prebivalci (75 moških, 85 žensk), Zagajiče z 8 hišami in 86 prebivalci (36 moških, 50 žensk) in 4 hiše iz Cunkovec z 12 prebivalci. Prve tri vasi spadajo k župniji sv. Marka, zadnji dve pa k župniji sv. Marjete ter sta tudi tje všolani.

Prebivalci teh vasi imenujejo se »poljanci«, ker so sred polja, ter so v obče precej imoviti in imajo velika posestva. Edino, kar jim manjka, so travniki in gozdi, zaradi tega si morajo večinoma seno in drva kupovati, največ od prebivalcev na Polenšaku in od teh za Dravo, katerim daje otok Šturmovec obojega obilo.

Od Pervenec proti severju je vas in občina Borovci. Ta vas, ki meri le 1,56 km2 ter broji 38 hiš in 196 prebivalcev (94 moških, 102 žensk), je najmanjša samostojna občina cele župnije. Svoje ime je dobila najbrž od borovja, katero je nekdaj v isti okolici v velikem številu rastlo. Hiše stojijo ob veliki cesti, ki pelje iz Ptuja čez Možgance, Veliko nedeljo, Ormož, Središče in od tod na Ogersko. Zemlja ni posebno rodovitna, ker je zelo prodečnata, zato so prebivalci manj premožni, kakor oni za Dravo.

Ako gremo od Borovec proti jugu, pridemo v tri četrt uri v Markovce, kjer smo svoje potovanje začeli.«

Dobri kristjani s svojimi navadami in razvadami

»Prebivalci župnije sv. Marka so brezizjemno vsi katoličani in v obče dobri kristjani. V narodnem oziru so po rodu in jeziku vsi Slovenci in izvzemši nekatere zaslepljence, ki bolj na nemčursko stran vlečejo, so vsekakor dobri narodnjaki in sinovi mater Slave. Kljub temu, da ljudje v bližnji Ptuj, ki v nobenem oziru ne slovi posebno dobro, pogosteje zahajajo in z lükom daleč po svetu pridejo, očitnih in zagriženih odpadnikov od vere ali narodnosti v župniji ne boš z lehka našel - Markovčanov protinarodniin brezverski duh še do zdaj – hvala Bogu ni okužil.Narodno zavest krepita in širita Slov. Gospodar in Domoljub, ki v več iztisih v faro dohajata, pa tudislavna družba sv. Mohorja, ki tukaj leto za letom šteje več kot 100 udov, koristi v narodnem obziru mnogo.

Tudi Bralno društvo, katero se je bilo dne 15. julija 1893 ustanovilo, ima blag namen, z dobrimi knjigami in časopisi probujati narodno zavest, le škoda, da v novejšem času neljube razprtije ovirajo njegovo uspešno delovanje. Sploh pa se je Bralno društvo, odkar se je bilo duhovniškemu vplivu odtegnilo ter se koncem leta 1895 iz šole v gostilno preselilo, spremenilo več ali manj v »pitno društvo«, kar mora vsak domoljub iz srca obžalovati.

Verno pobožni duh in krščansko življenje pospešujejo razne bratovščine in pobožne družbe, kakoršnjih je v župniji več vpeljanih in redko kje bode se teh moški spol v tako obilnem številu udeleževal, kakor pri sv. Marku. Vsled tega je tudi obiskovanje božje službe, zlasti pozimi pridno, prejemanje sv. zakramentov, posebno od strani ženskega spola pogosto, sploh izpolnjevanje verskih dolžnosti je precej vestno.

Ker pa se med vsako, še tako lepo pšenico kaki plevel nahaja, razumeva se samo po sebi, da imajo Markovčani poleg svojih lepih in hvalevrednih lastnosti tudi svoje pomanjkljivosti in slabosti. Nobeden spol in nobena starosti ni brez njih.

Fantje radi ponočujejo in žalibog precej razuzdano živijo. Dekleta so strastno udane plesu in semtertje tudi grešnemu znanju, kar zakrivi navadno kazni vredna brezskrbnost nekaterih malopridnih staršev, ki se po svetu vozijo pustivši doma mladino brez vsakega nadzorstva in straha. Kakor sploh na Slovenskem, širi se tudi pri sv. Marku žganjepitje, ki je pri nekaterih razvajencih postalo tako strastno, kakor bi jim bilo žganje vsakdanji kruh.

Ženski spol rad opravlja in raznaša, kar kje sliši, hoče takoj dalje povedati. Od tod pridejo prepogostokrat hudi prepiri in dolgotrajna sovraštva, pa tudi ostudne in dragocene tožbe zaradi neznatnih stvarij.

Ne da se tudi tajiti, da so Markovčani v obče precej potuhnjeni in zlasti proti duhovnikom nezaupni. Najboljše namene duhovnikove le preradi krivo tolmačijo in črnijo, saj opravljivost malo kje tako v obče gospodari, kakor v »lükovi deželi«. Tista odkritosrčna udanost in zaupljivost, tista nehlinjena prijaznost in pravo spoštovanje, tista otroška ljubezen do dušnih pastirjev, kakor jo lehko opazuješ v Slovenskih goricah, je na spodnjem Dravskem polju redko sejana.

Kakor drugod po Slovenskem, je razširjenih tudi tukaj mnogo praznih ver, posebno med ženskim spolom. Nekatere osebe – celo možje – se teh tako močno držijo, da jih boš težko v nasprotnem prepričal.

Nekatere prazne navade grejo od roda do roda in preteklo še bo precej časa, preden se bodo popolnoma pozabile in pozgubile. Jako razširjena je tudi vera v copernice. Te so posebno na sveto noč nevarne. Kdor jih hoče takrat videti, mora začeti na den sv. Lucije (13. december) majhen stolček delati. Tega mora delati skoz dvanajst dni vsikdar le pred solčnim vzhodom tako, da na njem vsak den iz druge vrste lesa kaj napravi. Na ta stolček se mora pri polnočnicah poklekniti in videl bo pri povzdigovanju vse copernice z obrazom nazaj obrnjene. Toda potem mora pač skrbeti, da je vsaj pred zadnjim blagoslovom pod svojo streho ali saj pod kak kap pride, kajti če bi ga copernice na prostem dobile, bilo bi hudo zanj; iztrgale bi mu jezik, da jih ne bi mogel izdati.

Tudi o rojenicah in divjem možu si ljudstvo marsikaj pripoveduje, zlasti pa s slednjim strašijo otroke. Mnogovrstne so v tej okolici tudi navade; nekaterih običajev ne boš nikjer drugod zasledil, kakor le pri sv. Marku in v bližnjih vaseh minoritske župnije.

Koledniki hodijo prepevat na predvečer sv. Štefana, novega leta, sv. Treh kraljev in svečnice. V pesmi (kolednici) se navadno opisujejo tistega praznika, kateri se drugi dan obhaja. H koncu sledi še »darovanje«, ki se navadno glasi:

»Zdaj oče še slište, in mošnjo poište,
Če prazna je ona, saj flaša je polna.
Le za njo poglejte, saj dobro že vete,
Da vino bo grlo, pa ložej oprlo!«

Zjutraj na den nedolžnih otročičev grejo otroci »tepežkat«, ali kakor tukaj pravijo »po pametovi«. S šibami hodijo od hiše do hiše ter vse prebivalce našeškajo z besedami:

 

»frišeh sunt« (frish u. gesund).

Za to dobijo razne darove v denarju ali sadju. Na den sv. Barbare (4. decembra) hodijo otroci po pametovi ali po barbarnem. V hišo stopijo s klicem:

»Dobro jutro vam Bog daj in sv. Barbara!«, za kar dobijo iste darove.«

Pol stoletja do gradnje nove cerkve Ker je stara cerkev bila vsekako pretesna in za obširno župnijo premajhna, sklepalo se je že l. 1825, kako bi se dala z majhnimi stroški primerno povečati. Dne 10. avgusta t.l. je namreč Sekovski knezoškofijski ordinarijat javil Jožefu Megliču, okrožnemu dekanu na Ptuju, da je gubernij dne 27. julija t.l. ukazal, naj posebna komisija vso zadevo preišče in določi, je li povečanje cerkve pri sv. Marku zares potrebno in kako bi se dalo izpeljati.

Dotična komisija dne 20. oktobra 1825 je priznala, da je v tem oziru treba nekaj storiti, a ker bi bili stroški povečanja preveliki, nasvetovala je, naj se župnija sv. Marka zopet k sv. Ožbaltu premesti. Toda temu so oporekali farani in zaradi tega je ostalo vse po starem še precej let. Ko pa je l. 1862 umrli župnik Janez Lešnik volil svoje precejšnje premoženje v ta namen, da bi se župnijska cerkev sv. Marka prej ko prej primerno povečala, je dolgoletna zadeva zopet oživela in župnik Franc Bezjak ni poprej miroval, dokler nje ni izvršil. Ko je torej župnik Janez Lešnik bil dne 10. avgusta 1862 umrl ter je popis njegove zapuščine pokazal, da cerkev sv. Marka dobi po njem najmanj 6000 gld., opozoril je njegov naslednik, župnik Franc Bezjak na to farane. Ker so slednji bili vsi za to, da se cerkev poveča, vložilo je cerkveno predstojništvo dne 12. maja 1864 pri okrajnem uradu nastopno prošnjo.

Že dne 13. maja t.l. je c. kr. okrajni urad Ptujski poslal prošnje c. kr. okrajnemu stavbnemu uradu v Mariboru, ki je napravil načrt za povečanje cerkve ter ga dne 10. aprila 1865 predložil c. kr. okrajnemu uradu v Ptuju v pregled in v nadaljnje uradno poslovanje. Vsled tega se je dne 6. maja t.l. vršila prisv. Marku posebna komisija, pri kateri so se farani izrazili, da njim predloženi načrt ugaja, ter prosili, naj se prej ko prej napravi proračun.

Po tem prvotnem načrtu imel bi se stari presbiterij z žagradon vred podreti, ladja cerkve spremeniti v presbiterij in postaviti nova ladja. Ker bi glavni oltar prešel tje, kjer je bil sedaj uhod, moral bi se tudi kor podreti, a ena kapela bi se porabila za žagrad.

Toda c. kr. namestnija je dne 7. julija 1865 temu načrtu oporekala in sicer iz naslednjih razlogov: glavni oltar bi stal predaleč v presbiteriju, žagrad bi bil preveč oddaljen od glavnega oltarja in presbiterij primeroma prevelik.

»Zato bi bilo primerno obe kapeli podreti in z ladjo združiti, oltar naprej postaviti, prostor za oltarjem pa v žagrad prirediti, dosedanji kor bi lahko služil za oratorij. Cerkveno predstojništvo je na to dne, 24. septembra 1865 odpisalo, da se popolnoma zlaga z nasveti c. kr. namestnije, le na to je opozorilo, da bi prezbiterij bil vsekakor prenizek in bi ga torej bilo treba povišati, ker je c. kr. namestnija priznala, ter ukazala, naj se pri novem načrtu na ta ozir vzeme.

Zopet je preteklo eno leto predno je bil napravljen nov načrt s proračunom, kajti šele dne 21. oktobra 1866 je c. kr. okrajni stavbeni urad v Mariboru poslal c. kr. namestniji v Gradcu z načrtom proračun, ki je znašal 15.348 gld. 93 kr. Z dopisom od dne 2. maja 1867 je c. kr. namestnija proračun znižala na 15..336 gld. 45 kr. ter ukazala, naj se zaradi prispevkov vrši prej ko prej obravnava.

To se je zgodilo dne 15. julija 1867. Določilo se je, da se ima porabiti pred vsem legata rajnega župnika J. Lešnika znašajoč 6.000 gld., primanjklaj v znesku 9336 gld. 45 kr. pa se naj spravi po konkurenčni poti. Vsled tega imel je verski zaklad, kot patron plačati tretjino, namreč 3112 gld. 15 kr., dve tretjini, namreč 6224 gld. 30 kr. pa občina.

Ker pa še razprava zapuščine rajnega župnika ni bila dognana, zavlekla se je stvar do jeseni l. 1868. Šele dne 14. novembra 1868 vršila se je manjševalna dražba, h kateri sta se oglasila dva podjetnika, namreč Martin Kisela, tesarski mojster v Ptuju in Jožef Lobenwein, stavbeni mojster v Mariboru. Toda prvi ni vložil dovolj varne jamščine in zaradi tega ni smel licitirati. Vsled tega je bila sprejeta ponudba Lobenweinova, ki je obljubil stavbo po načrtu za 15. 336 gld. izvršiti v letih 1869 in 1870. Vsota imela bi se mu vsled pogodbe izplačati v treh obrokih.

Pa konkurenčni odbor je mahoma postal drugih mislij ter je že dva dni po obravnavi, namreč dne 16. novembra 1868 vložil prošnjo, naj se načrt spremeni.«

1870 - začetek gradnje nove cerkve

»In tako se je po večletnih razpravah zamoglo vendar enkrat s stavbo pričeti. Že oktobra 1869 je dal zidarski mojster 27 kubičnih sežnjev kamenja, 100.000 opeke in 120 štrtinjakov neugašenega vapna navoziti, za kar je v smislu sklenjene pogodbe z dne 14. oktobra 1869 vzdignil dne 24. januarja 1870 2000 gld.

Dne 1. aprila 1870 začeli so staro cerkev podirati, za novo pa kopati temelj. Stari presbiterij so še začasno pustili ter ga tako priredili, da se je zamogla v njem služiti sv. maša. Dne 11. aprila t.l. vložili so zidarki vogelni kamen tik učilnice. Ko je bil koncem aprila temelj dozidan, je delo tako urno napredovalo, da so zamogli tesarji že početkom oktobra 1870 na zidovje postaviti streho.

V drugem letu so cerkev ometali, zvonik povišali ter vse delo izvršili do 1. novembra 1871. Že dne 27. avgusta t.l. je Ptujski prošt dr. Janez Vošnak po pozni božji službi blagoslovil križ in jabolko in kleparski mojster Franc Kasperič in Maribora je potem oboje postavil na zvonik.

V jabolko so vložili nekaj srebrnega denarja, različne časnike, večinoma nemške in spomenico v stavbi cerkve.

Spomenica, pisana na pergamenu, se glasi tako-le:

Spričevalo

o stavljenju nove farne cerkve pri sv. Marku niže Ptuja, lavantinske škofije v štajerski deželi l. 1871. V imenu presv. Trojice, blažene Device Marije, k časti sv. evangelista Marka, tukajšnjega cerkvenega patrona, se je ta cerkva po pogodbi na stroške faranov in c. kr. štajerskega verskega zaloga celo znova postavila, ob enem tudi zvonik povikšal in pokril – za slavnega papeža Pija IX., za milostivega lavantinskega kr. škofa Jakoba Maksimiljana, - za dr. Janeza Vošnaka-a, prečastitega dekanijskega predstojanika, prošta in mestnega nadžupnika v Ptuju - za vladajočega presvetlega cesarja Franca Jožefa I. in Elizabete cesarice - za župnika gosp. Franca Seraf. Bezjak-a in tedajšnjega kaplana Martina Kolenka.

Pri zidanju cerkve so vsi stroški znašali okolj 20.000 fr. Avstr. Velj., kterih (stroškov) je c. kr. štajerski verski zalog blizo 4.000 fr. plačal - ostalih 16.000 fr. pa farne sosečke: sosečka Markovska in Nova ves, Bukovska, Stojnska, Pervenska s Sobetinci in Strelci, Borovska in Zabovska.

Celo stavljenje cerkve prevzemši je vodil in dokončal gosp. Jožef Lobenwein, mestni zidarski mojster Mariborski od 1. aprila 1870 do zadnjega oktobra 1871. Veličastvo Ferdinand so za zidanje darovali 400 fr. avstr. veljave. Prečast. Milostivi gosp. dr. Janez Vošnak, ptujski prošt se v pričo številnih duhovnikov pomočnikov slovesno blagoslovili križ in jabolko 27. avgusta 1871 po pozni službi božji, kterega je potem kleparski mojster gosp. Franc Kasperič iz Maribora na nov zvonik postavil.«

*Vsekako čudno in nerazumljivo je, da so v tej spomenici prezrli glavnega povzročitelja stavbe, rajnega župnika Janeza Lešnika, ki je bil v ta namen volil 6.000gld. (op. kronista).

»Prva božja služba se je v novi, še ne zagotovljeni cerkvi obhajala dne 8. septembra 1871. Med tem, ko se je nova cerkev stavila, vršila se je božja služba nekak časa v starem presbiteriju, potem pa, ko je bilo treba podreti tudi presbiterij, služila se je sv. maša po nedeljah in zapovedanih praznikih v kapeli pred farovžem, po delavnikih pa v kapeli na pokopališču, kjer se je tudi presveto rešnje Telo hranilo.«

»Župnijska cerkev sv. Marka je postavljena v romanskem slogu ter je z glavnim oltarjem obrnjena proti vzhodu. V njo vodi dvoje velikih, v slogu primernih vrat. Glavni vhod je od zahodne strani skozi zvonik, druga večja vrata pa se nahajajo na južni strani cerkve. V presbiterij lahko prideš tudi skozi žagrad na južni strani. Ako vstopiš skozi zahodna vrata in dospeš izpod kora v osredje cerkve, bodeš iznenaden obstal in nehote priznal, da je cerkev veličastna stavba, kakršnje v okolici ne bodeš lahko našel. V njej ne najdeš sicer nikakih umetnostij, a vse je, dasi je vseskozi preprosto, izpeljano okusno in slogu primerno.

Presbiterij ima tri strani osmovogelnika ter meri v dolgosti 9,38 metra, povprek pa 6,32 metra. Visok je 11,58 metra, razsvetljuje ga troje 2,69 metrov visokih, po vrhu s polkrožnim lokom pokritih oken; četrto okno je strehe žagrada večinoma zakrito. Na vzhodni strani, za oltarjem, nahaja se okroglo okno primerne velikosti z raznobravnim steklom.

Osredje cerkve je 22,04 metra dolgo, 12,96 metrov široko in 13 metrov visoko. Razdeljeno je v četiri široke četverokote. Križni svodi slonijo na močnih prizidnih stebrih s korintskimi kapitelji, ki so med seboj zvezani z oprogami ter imajo zunaj podpornike. Osredje cerkve je svetlo, da skoro presvetlo, kajti osem po 4 metre visokih, po vrhu s polkrožnim lokom pokritih, oken razliva svetlobo vanj.

V zgornjem četverokotniku je kor, ki sloni na štirih kamnatih slapovih. Pod stopnicami je shramba za razno orodje.« Zvonik, presbiterij, žagrad »Zvonik je cerkvi prizidan na zahodni strani. Visok je 45,5 metra , njegova streha je osmerovoglata piramida s kositrom krita, po kateri je napeljan strelovod po zvoniku v zemljo.

Na južni strani presbiterija je žagrad, nad njim pa oratorij. Tla v cerkvi so pokrita s kamenitimi ploščami. Cerkev je slikana. Presbiterij je od 12. maja do 1. junija 1885 slikal Tomaž Fantoni, akademični slikar v Konjicah za 120 gld. Osredje je z alegoričnimi podobami ozaljšal slikar Franc Gornik od sv. Petra niže Maribora oktobra in novembra 1830 za 320 gld. Cerkev sv. Marka ima tri oltarje, namreč prednji ali veliki oltar in dva stranska oltarja.

Veliki oltar v presbiteriju se romanskemu slogu cerkve primerno in okusno napravljen dviga veličastno do visokega oboka. V sredini stoji štatva sv. Marka, evangelista in patrona cerkve. Na straneh sta na evangeljski strani štatvi sv. Petra in Janeza, na episteljski pa štatvi sv. Pavla in Jakoba. Vrhu oltarja je sv. Trojica, od angeljev obdana. Tabernakelj, z dvema klečečima angeljema ob straneh, je ves pozlačen in tako sestavljen, da štirje daljši stebri podpirajo okusno napravljen baldahin, ki se povzdiguje nad shrambo Najsvetejšega. V ozadju tega, za izpostavljanje monštrance s presv. Rešnjim Telesom odločenega prostora, stoji razpelo primerne velikosti. Na vrh baldahina se ob veliki noči postavi štatva od smrti vstalega Zveličarja.

Vratica tabernaklja so okrašena s sliko našega Gospoda, blagoslavljajočega kruha. Notranje stene so prevlečene z belo svilo.«»Na tleh, ki so belo pobarvana, leži razgrnen korporal, na katerem stojita monštranca in ciborij. Monštranca je iz nepristne kovine, le lunula je srebra in pozlačena. Ozaljašana je z raznimi nepravimi kamni. Ciborij s pokrovom je srebrn, a stojalo je iz druge neprave kovine. L. 1895 jo je dala blaga dobrotnica, gospodična Terezija Pöschl iz Maribora, pozlatiti.

Veliki oltar je nepremakljiv in o priliki konsekracije, 20. oktobra 1872 v čast sv. Marku posvečen. Podstavek ali podzidek je, soditi po zadnji nezadelani strani, zidan iz opeke, a vogli so iz kamna. Je li zid na prednji strani ometan ali ne, se zaradi pregraje, ki podstavek tako močno obdaja, da se ne more brez škode odstraniti, ne da določiti. Podstavek, ki je 90 centimetrov visok, pokriva velikanska plošča iz jednega kosa. Dolga je 2,60 metra, široka pa 1,30 metra. Njena debelost se zaradi pregraje ne more natanko določiti, a toliko je gotovo, da je debela najmanj 15 centimetrov.

Grobek se nahaja na gornji strani altarjeve plošče. 22 centimetrov od sprednjega njenega roba vidi se s kameno ploščico dobro zaprta, 15 centimetrov dolga in ravno toliko široka, jamica, ki je celo nepoškodovana. Altarjeva plošča je pokrita z rjuho iz povoščenega platna vrhu nje so razgrneni trije platneni prti. Na altarju stoji na vsaki strani tabernakelja 5 bronastih svečnikov in sicer troje večjih in med temi dva manjša.

Do l. 1885 je na altarni menzi, ki je bila l. 1872 konsekrirana, stal majhen tabernakelj iz stare cerkve, nad katerim je na steni visela slika sv. Marka. Omenjenega leta pa je bil postavljen sedanji oltar, katerega je za 1075 gld. oskrbel Tomaž Fantoni v Konjicah. Dne 25. avgusta 1885 je oltar blagoslovil ptujski prošt Matija Modrinjak, domači novomašnik Franc Korošec je pa na njem služil prvo sveto mašo.
Kjer se cerkvena ladija sklepa s presbiterijem, stojita v koteh stranska oltarja, namreč na evangeljski strani oltar Matere božje, na episteljski pa oltar sv. Jožefa. Oba imata zidane podstavke in lesene pregraje. Podstavke pokriva na obeh kamena plošča iz jednega kosa, 2 metra dolga in 96 centimetrov široka s 16 centimetrov širokim lesenim pristavkom na okrog. V površje vsaktere plošče je 28 centimetrov od sprednjega lesenega ali 12 centimetrov od kamenega roba vdelana konsekrirana oltarjeva plošča tako, da je površje posvečene plošče v isti višini z drugim površjem oltarjeve plošče.

Tik oltarja sv. Jožefa nahaja se prižnica, sloneča na primernem stebru in ozaljšana s slikami sv. apostolov in evangelistov. Na njeni strehi stoji štatva Mojzesa. Tudi prižnico je napravil že večkrat imenovani Tomaž Fantoni iz Konjic in dne 15. oktobra l. 1882 jo je blagoslovil ptujski inf. prošt Matija Modrinjak.

V osredju cerkve, za drugim stebrom, na evangeljski strani nahaja se ličen, altarčku podoben tron s štatvo Lurške Matere božje. Napravil ga je l. 1889 Franc Oblak, pozlatar v Ptuju za 215 gld. in dne 28. aprila t.l., na belo nedeljo, ko se je ob jednem obhajal god farnega patrona, sv. Marka, je štatvo blagoslovil ptujski inf. prošt Matija Modrinjak.

Somerno z Lurško Materjo Božjo stoji na episteljski strani krstni kamen s štatvo sv. Ivana Krstnika. Postavil ga je l. 1890 že imenovani pozlatar Franc Oblak za 200 gld. in dne 27. aprila t.l., na tretjo povelikonočno nedeljo, ko se je obhajal god farnega patrona sv. Marka, je bil od ptujskega inf. Prošta Matjaša Modrinjaka blagoslovljen.

Krstni kamen se je poprej nahajal pod korom v kotu, kjer je še dandanes sakrarij, ter je bil zelo priprost. V presbiteriju, na evangeljski in episteljski strani stojite na ličnih postamentih umetniško izdelani štatvi prev. Srca Jezusovega in Marijinega pod primernima baldahinoma. Izdelal ju je Ivan Krst. Schmalzl, akademični podobar pri sv. Ulrihu v Grödnu na Tirolskem za 200 gld. Štatvi je blagoslovil ptujski inf. prošt Jožef Heržič dne 6. avgusta 1896 o priliki petdesetletnice rojstva in petindvajsetletnice nove sv. meše župnika Mateja Slekovca, ki je povodom te svečanosti v zahvalo za prejete dobrote daroval cerkvi sv. Marka navedeni prelepi štatvi.

Poprej ste ob straneh glavnega oltarja viseli priprosti sliki Srca Jezusovega in Marijinega, kateri je l. 1880 za 50 gld. 34 kr. spravil župnik Franc Bezjak in ki sedaj visite v žagradu. Pri tej priložnosti sta se iz presbiterija odstranili in na parapet kora postavili majhni štatvi sv. Alojzija in sv. Uršule.«

»Na stebrih cerkvene ladije stojijo velike štatve sv. Donata, Lukeža. Miklavža in Mateja. Podobe štirinajstih postaj križevega pota je cerkev dobila l. 1891. Oskrbela nje je tvrdka Hassinger&Felinger na Dunaju za 316 gld. Dne 26. aprila t.l. za god farnega patrona, sv. Marka, pa nje je blagoslovil o. Benedikt Hrtiš, gvardijan minoritov v Ptuju. Stare, že zelo poškodovane podobe križevega pota je za 50 gld. prevzel kapucinski samostan v Varaždinu. Večje vrednosti je slika Marije, kraljice sv. rožnega venca, ki je bila l. 1863 spravljena, l. 1896 pa popravljena. Nahaja se tik štatve Lurške Matere božje. Njej nasproti pri krstnem kamnu je lepa podoba sv. Družine, delo gospe Brandl v Mariboru. Blagoslovila se je dne 6. avgusta 1896.

Prižnici nasproti nahaja se misijonski križ. Truplo umirajočega Zveličarja je umetniško delo podobarja Ferdinanda Demetza v Grödnu na Tirolskem iz leta 1875.

V cerkvi nam je omeniti še dvoje novih bander, katera je l. 1896 oskrbel zavod šolskih sester v Mariboru za 164 gld. 92 kr. Dragocen, a tudi krasen kinč ima cerkev sv. Marka na koru, namreč nove, l. 1894 postavljene orgle. Stare orgle, priprosto delo z 8 nepopolnimi spremeni, so farani za 800 gld. kupili l. 1795. V teku let večkrat popravljene, so v stari majhni in nizki cerkvi še za silo zadostovale, a ko so nje l. 1871 bili v novo cerkev prestavili ter nje še nekaterekrati mojstrom v popravo prepustili, so celo doslužile. Znotranja uprava, piščali, meh in klavijatura, vse je bilo črvivo in vseskozi pohabljeno. Ker so vrhu tega bile za prostorno in visoko cerkev premajhne, sklenilo je cerkveno predstojništvo že l. 1888 nje prej ko prej odstraniti in spraviti nove orgle, ki bi bile primerne velikosti cerkve. V ta namen so se začeli nabirati prostovoljni darovi, ki so v teku petih let, slabim časom navkljub, vendarle toliko narastli, da se je moglo z izvrševanjem sklepa začeti. Ker pa so drugi mojstri, zlasti na Kranjskem, stavili vsekako previsoke pogoje, obrnilo se je cerkveno predstojništvo vsled nasveta stalnega kapelnika in vikarja mestne župnije v Mariboru, g. Ludvika Hudovernika, na tamošnjega mladega mojstra Jožefa Brandla, ki se je bil pri najslavnejših mojstrih na Bavarskem izučil, ter je sklenilo ž njim dne 18. decembra 1893 pogodbo zaradi novih orgel. Čez pol leta je imenovani mojster s svojim spretnim pomočnikom Karolom Einschenkom orgle zagotovil ter nje v prvi polovici julija 1894 postavil.« Stare orgle so zagorele v veličasten kres »Nove orgle so, kakor glede na pnevmatične sestave, tako glede na druge uprave, zares mojstrsko delo, o katerem se je do zdaj še vsak strokovnjak, ki je imel priložnost, poskusiti nje, pohvalno izrazil trdeč, da v vsakem oziru dosežejo, sem ter tje pa celo prekašajo vsake v novejši dobi, tudi od še tako slavnih mojstrov postavljene orgle.

Veljale so 1780 gld. In bile 15. julija 1894 od mil. G. Matije Modrinjaka in f. prošta v Ptuju blagoslovljene. S starimi orglami se je na večer 4. julija tistega leta zakuril velikanski kres v čast slovanskima blagovestnikoma, sv. Cirilu in Metodu, le nekaj cinastih piščali je proti primerni odškodnini prevzel mojster Brandl.«

V zvoniku se nahaja ura in nad njo visijo štirje zvoni.

»Uro je napravil leta 1831 Jožef Rosinger, ključavničar v Pečuku. Do l. 1871 je bila v stolpu nekega gradu na Ogerskem, a omenjenega leta jo je kupil ptujski urar Vaclav Csalon, ki jo je nekoliko popravil, ter jo potem koncem leta 1871 cerkvi sv. Marka za 290 gld. prodal. Glede zvonov moramo predvsem omeniti, da je veliki, od župnika Andraša Ledenika l. 1833 spravljeni, zvon l. 1892 počil. Zaradi tega je začelo je cerkveno predstojništvo nabirati prostovoljne darove, da bi bilo mogoče preliti dati ne le veliki početi zvon, nego zaradi soglasja tudi jeden izmed manjših. V treh letih se je toliko nabralo, da se je moglo delo izvršiti.«

Markovški cerkveni zvonovi

»Dne 25. julija 1895 je c. kr. dvorni zvonar v Ljubljani, Albert Samassa vlil dva zvona, katera je potem dne 9. avgusta t. l. posvetil ljubljanski generalni vikar dr. Henrik Pauker in sicer velikega v čast sv. Marku, manjšega pa v čast presv. Srcu Jezusovemu.

Ko ju je dne 25. avgusta t.l. bil ljubljanski tesarski mojster Janez Rozman brez vsake nezgode v zvonik potegnil, sta se oba veličastno oglasila, zlasti veliki ima lep in močen glas. Zvonar je dobil dva stara zvona (797 in 230; vkup 1027 kilogr.) in 955 gld. 4 kr. Drugih stroškov je bilo še okoli 70 gld.

Cerkev sv. Marka ima torej sedaj sledeče zvone:

  • Majhni stari zvon, katerega je l. 1831 vlil Janez Feltl v Gradcu. Ta tehta 2 centa 60 1/2 tt. In ima glas Es 1/4.
  • Manjši novi zvon, vlit l. 1895 v Ljubljani. Ta tehta 292 kilogramov in ima glas    C 1/8. Na njem so podobe presv. Srca Jezusovega, sv. Alojzija in Kristusa na križu.
  • Srednji stari zvon, katerega je l. 1796 vlil Salezij Feltl v Gradcu, tehta 7 centov 45 tt. In ima glas A 1/8.
  • Veliki novi zvon, katerega je l. 1895 vlil Albert Samassa v Ljubljani, tehta 942 kilogramov in ima glas F 1/8. Okrašen je s podobami sv. Marka, sv. Jožefa in Matere božje, pod katerimi so sledeči napisi:
    »Sveti Marko, farni naš patron!
    Tebi slavo poje naj ta zvon.
    Sveti Jožef, zadnji čas,
    sprosi srečno smrt za nas!
    V Tvojem varstvu, o Marija!
    Bodi naša duhovnija.«
    Ob spodnjem robu: »S prostovoljnimi darovi oskrbel Matej Slekovec, župnik.«

Kapele in križi

»Župnijska cerkev sv. Marka nima nobene podružnice, pač pa je v župniji mnogo kapel, zidanih in lesenih križev. V tem oziru nam je predvsem omeniti kapelo Marije vnebovzetja na pokopališču. To kapelico, ki meri v dolgosti 2,4 metre, v širokosti pa 2 metra, dal je postaviti Andrej Ledenik, župnik pri sv. Marku na željo dne 19. novembra 1840 umrle kuharice Terezije Baumgartner za 400 gld. Srebra, 200 gld. sporočila je kuharica, 200 gld. pa je dal župnik Ledenik.

Postavil jo je l. 1841 zidarski mojster Fohn iz Ptuja, slikar Jožef Reiter iz Maribora pa jo je ozaljšal s slikami na mokro. Znotraj je na boku podoba venčanja Marije, zunaj nad vhodom pa slika vstajenja mrtvih. Kapelica ima altar s tabernakeljem, lastne svečnike in dvoje mašnih oblačil, eno bele, drugo črne barve.

Blagoslovil jo je Andrej Ledenik, župnik in častni kanonik pri sv. Marku, dne 27. junija 1847. Na kapeli je dal župnik Franc Bezjak l. 1887 napraviti majhen lesen stolp in v njega obesiti 44 1/2 tt težki zvon, ki je ležal v zvoniku nove cerkve nerabljen. Ta stolp je bil blagoslovljen dne 7. avgusta 1887 in že čez 6 tednov je naznanjal njegov zvon, da je Gospodu zaspal župnik Franc Bezjak.

Druga večja kapelica s stolpičem, v katerem se nahaja zvon, stoji v spodnjih Stojncih. Postavila sta jo v čast dev. Marije bogoljubna in za čast božja vneta zakonca Janez in Ana Bezjak, po domače Gregošova, l. 1857 ter sporočila za popravek 100 gld. Blagoslovil jo je dne 9. oktobra 1859 Jakob Standeggen, mestni nadžupnik in dekan v Ptuju.

Kapelica prečiste device Marije stoji pred farovžem. Na tem mestu je do leta 1864 stal visok kamenit steber s štatvo sv. Marka. Postavili so ga koncem 15. veka, ko je Drava tekla po današnjih markovskih ogradih ter drla vedno bolj proti vasi in gradu. Kmalu potem je reka svoj tek spremenila in se obrnila v drugo stran. Po tej štatvi je dobila vas tudi svoje ime, predno še je bila cerkev sv. Marka postavljena.

Ker pa se je steber porušil, dal je župnik Franc Bezjak leta 1864 s pomočjo župljanov postaviti sedanjo lično kapelico, katero je dne 23. oktobra 1864 blagoslovil ptujski inf. prošt dr. Ivan Vošnjak.

V kapelici nahaja se na oboku sledeči kronografikon:

»PostaVLI Vsi MarkoVski faranI V Čast IezVsv V hValo sVoji preČIsti DeVICI.«

V tej kapelici se je, kakor je bilo že omenjeno med zidanjem nove cerkve, po nedeljah in praznikih opravljala božja služba.

Kapelica sv. Križa pri Bezjaku ali Frančovih v Markovcih. Bila je postavljena leta 1858, prej je stal tamkaj lesen križ. Ko je pa bil 16. maja 1857 v Markovcih velik požar in je prigorelo do Frančovih, vrgel se je takratni posestnik Jakob Tobias pred križem na kolena ter je v obupnosti svoji zaklical:

»Bog, pomagaj mi sedaj, da te ne bom imel zastonj tukaj!« In ker se je ogenj zares tam ustavil, dasi je od soseda že skozi votlo drevo gorelo v Frančov škopnjak, dal je slednji v zahvalo postaviti kapelico in v njo obesiti isti križ.Županova kapelica Matere božje v Bukovcih. Ta zelo stara kapelica stoji sredi vasi pod veliko lipo.

Dne 20. oktobra - na žegnansko nedeljo - leta 1878 so iz farne cerkve sv. Marka prenesli v procesiji tje štatvo Matere božje, ki je bila v stari cerkvi na stranskem altarju. Že okoli leta 1840, ko so kupili za stranski oltar sliko oznanenja device Marije, dali so štatvo v Bukovce. Leta 1878 je bila lično obnovljena in v cerkvi blagoslovljena, potem pa zopet v Bukovce prenesena.* *Leta 1897 je bila ponovljena. Kronografikon se sedaj glasi:

»V Čast In slaVo IezVzv In nLego VI MaterI, preČIst I DeVICI PostaVIL z VernIkI, žVpnik Fr. Bezlak.«

»Ko je dne 16. aprila 1893, na drugo povelikonočno nedeljo popoldne začelo v Bukovcih na gornjem koncu goreti in je silen veter nesel plamen od strehe do strehe, bila je vsa vas v veliki nevarnosti. V četrt uri je stalo 29 hiš z gospodarskimi poslopji v plamenu. Ko je požar grozno razsajal, hiteli so prestrašeni prebivalci h kapeli ter prosili Mater božjo, da jim pomaga. In Marija jih je uslišala - mahoma se je obrnil veter in vsled tega je bilo mogoče, z združenimi močmi ustaviti požar. Večja polovica vasi je bila oteta, kajti požar je uničil le zgornjo manjšo polovico ter se je ustavil ravno pri kapeli. Vsakdo je moral priznati, da je višja moč ukrotila požar in zabranila večjo nesrečo.«

Matej Slekovec, župnik in zgodovinar

Matej Slekovec se je rodil 8. avgusta 1846 v župniji Negova v Slovenskih goricah. Umrl je 15. decembra 1903. leta v Ljubljani. Po končanem pripravljalnem razredu ljudske šole v Mariboru je šolanje nadaljeval na gimnaziji, leta 1867 pa stopil v mariborsko bogoslovno učiteljišče. Leta 1879 je postal kaplan na Ptuju, leta 1887 pa župnik v istoimenski župniji. Po smrti Franca Bezjaka, župnika v Markovcih, je Matej Slekovec nadaljeval župnikovanje v markovski župniji. Čakalo ga je veliko dela, saj je bila cerkev komaj za silo opremljena, ni bilo slikarij, ne monštrance, ne krstnega kamna, ne božjega groba, ne orgel in tudi zvonove je bilo treba dokupiti. Matej Slekovec je s svojim delom v Markovcih zaznamoval čas med decembrom 1887 in decembrom 1903, ko je v Ljubljani umrl, a je vse do tiste zime in bolezni še služboval v Markovcih.

Prosti čas je Matej Slekovec namenil novim načrtom in zgodovinskim študijam. Pisanje zgodovinskih spisov je od njega terjalo veliko več napora kot od kakšnega zgodovinarja, saj je živel daleč od kakšne strokovne knjižnice, ob tem pa je bil prepričan, da je objektivno zgodovino mogoče zajeti le iz zanesljivih virov. Tako se tudi vsa njegova dela opirajo na originalne uradne zapiske, ki jih je poiskal v uradnih arhivih. Večji del Slekovčevega dela je ostal, žal, neobjavljen in javnosti neznan.

Od leta 1789 do danes je v markovski župniji službovalo 16 župnikov in 76 kaplanov.

Župniki pri sv. Marku od leta 1933 do danes

  • Ignacij Groblar - od 1. 3. 1933 do konca aprila 1941. leta, ki je veliko prispeval k razvoju naših vasi, saj je pomagal tudi v začetnem obdobju elektrifikacije. Nekaj časa je bila župnija brez duhovnika.
  • Jakob Mild - od julija 1942 do julija 1945.
  • Franc Veselič - od leta 1946 do maja 1951.
  • Alojzij Šoštarec - od maja do decembra 1951.
  • Dve leti je župnijo upravljal Martin Krištan, župnik pri sv. Marjeti niže Ptuja.
  • Bogomir Pušnjak - od 25. 1. 1953 do 1. 8. 1965. leta
  • Pater Ignacij Klasinc - od 1. 8. 1965 do 14. 11. 1975.
  • Franc Brecl - od 15. 11. 1975 do 1994. leta.
  • Janez Furman - od 1. 8. 1994. do sredine 1995. leta
  • Zdajšnji župnik Janez Maučec je iz Prekmurja v našo župnijo prišel 1. 8. 1995. leta.
avtorja: Janez Maučec, župnik v Markovcih
Alenka Rožanc, študentka slovenistike

VIR: Iz korantove dežele: Občina Markovci - o naših krajih in ljudeh (2008), za splet priredil (AM)

Zadnjič posodobljeno Torek, 31. marec 2009 23:21
 
} catch(err) {}