Glava

Skozi čas PDF natisni
Torek, 31. marec 2009 13:26

Od prazgodovine do rimske osvojitve

PrazgodovinaNaselitvena zgodovina Ptujskega polja, na katerem ležijo tudi vasi današnje občine Markovci, sega v začetek 2. tis. pr. n. št.,1 v čas neolitika ali mlajše kamene dobe. Ljudstva, ki so se naseljevala v te kraje iz Vzhoda, so začela z uvajanjem poljedelstva spreminjati ta prostor v kulturno pokrajino. To dokazujejo najdbe kamnitega orodja in sekir, ki so bile po naključju odkrite pri raznih delih v Juršincih, Gabrniku, Strmcu pri Polenšaku, Vitomarcih, Hvaletincih, Vidmu pri Ptuju, Zamušanih, Gorišnici in tudi v Stojncih.2

Preluknjano kladivasto sekiro – motiko iz zelene kamenine je pri delu na njivi našla domačinka Gera Petrovič. Danes ta najstarejši najdeni eksponat z območja markovske občine hrani Pokrajinski muzej na Ptuju.3

Dogajanje postane spet zanimivo v 3. st. pr. n. št., ko so začeli vzdolž Drave in Mure v ta zapuščeni ali le redko poseljeni prostor vdirati Kelti, nosilci mlajše železne ali latenske dobe. Z boljšo tehniko kovanja, novimi okrasnimi predmeti, na lončarskem kolesu izdelano in dobro pečeno keramiko ter novci, so Kelti nedvomno veliko prispevali k razvoju trgovine na tem prostoru.4 Sledi njihovega bivanja so grobišča iz Formina, Skorbe, Pleterij, Brstja in Stojncev, kjer so leta 1937 pri kopanju gramoza odkrili skeletni grob s pridatki.5 Poleg teh so znane tudi najdbe posameznih keltskih novcev, med njimi tudi keltski zlatnik v Markovcih.6 Keltskega ali ilirsko-keltskega izvora so imena za Dravo, Ptuj in Formin.7

Prazgodovina

V 2. st. pr. n. š. se na našem prostoru že čutijo rimski vplivi, ki jih po ustanovitvi Aquileje8 začnejo širiti rimski trgovci. V času vladanja cesarja Avgusta so si Rimljani med leti 16-9 pr. n. št., predvsem zaradi strateških razlogov, pokrajino ob Donavi in s tem tudi naše kraje, vojaško podredili. Upravno je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med provinci Norik in Panonijo, katere del je bilo tudi Ptujsko polje. Obe sta bili v kasnejšem obdobju večkrat reorganizirani. Notranjo strukturo provinc so opredeljevala mesta (civitates), ki so se deloma razvila iz starejših domačih naselij, deloma so bila na novo ustanovljena. Delila so se na kolonije z rimskim državljanskim pravom in municipije, z omejenimi državljanskimi pravicami.

Jedro dogajanja v naših krajih je bila Petoviona. Že v prvih letih rimske zasedbe se je na mestu, kjer je trgovska pot prečkala reko Dravo, razvila vojaška postojanka legije VIII. Avguste, ki je tod ostala vse do cesarja Klavdija, ko jo je zamenjala legija XIII. Gemina. Cesar Trajan jo je prestavil na Donavo, naselju ob Dravi pa podelil status mesta, ki se je po njem imenovalo COLONIA ULPIA TRAIANA POETOVIO. Mestu je pripadlo tudi obsežno zaledje (ager). Zaradi ugodne prometne lege se je naselbina razvila v pomembno trgovsko in upravno središče ter prometno stičišče. Prav gradnji cest so posvečali Rimljani veliko pozornosti. Na začetku so uporabljali že obstoječe ceste, med drugim tudi cesto, ki je vodila vzdolž dravske terase od Ptuja do Formina. Ker je imelo Ptujsko polje zaradi obilice proda za nasipavanje idealne pogoje za gradnjo cest, so verjetno Rimljani že zelo zgodaj speljali tudi svojo cesto iz Petovione. Ta je vodila čez Ptujsko polje v ravni črti, od Rogoznice do Formina.9 Pri Cunkovcih se je en krak odcepil proti Savarii (današnji Szombathely), drugi, južni krak pa proti Mursi (današnji Osijek). Ceste so bile označene z miljniki, ki so označevali razdalje med mesti. Služile so pretoku blaga in idej ter številnim vojakom, ki so jih tudi gradili. Ob njih so zrasla počivališča in postaje za menjavo konj ter poštne postaje.

Danes se te, nekdaj znamenite rimske prometnice, skrivajo pod poljskimi kolovozi, med drugim tudi v Borovcih, kjer gre za 2500 m dolg, neizrazit ali poškodovan nasip pod sedanjo poljsko cesto in v Strelcih, kjer je okoli 800 m ceste pod njivsko površino.10 Kot smo že omenili, so bile ceste zgrajene iz gramoza, nasutega v nasip ali usek, povečini pobranega iz potokov ali odkopov. Cestišče je bilo praviloma široko 6 metrov. Včasih so pod gramoz nasuli še ilovico, v močvirnih predelih pa naložili še eno ali več vrst hrastovih debel. Dobršen del omenjene rimske ceste sta uničili Drava in Pesnica.11 Ob cestah so se postopoma razvile posamične stavbe ali naselja, med drugim tudi v Stojncih, vendar so bile njegove ruševine tako kot v Gorišnici, Strejacih, Pavlovcih ali pri Središču le topografsko ugotovljene. To so bile verjetno domačije rimskih kolonistov, bolj ali manj obsežne Ville rustike.12 V Stojncih so bili odkriti 60 cm široki temelji ene izmed antičnih stavb, grajeni samo z debelejšimi prodniki, nabranimi v Dravi.13 Rimski vojaki, trgovci, uradniki, obrtniki in drugi, ki so kolonizirali to območje, so tod širili latinščino, pisavo, religijo, kakovostno keramično posodo, vino, zidavo iz opeke in kamna ter številne druge civilizacijske dobrine in s tem vplivali na romanizacijo domačega prebivalstva.

Ptujsko polje od naselite Slovanov do salzburške zaščite

Po odhodu Langobardov leta 568 v novo deželo Italijo, so se na območje Podravja, Haloz, na obronke vzhodnih Slovenskih goric ter Dravskega in Ptujskega polja začeli naseljevati slovanski prebivalci.14 Vendar je bila njihova naselitev na Ptujskem polju razmeroma redka, saj so se novi naseljenci izogibali ravninskim, preveč izpostavljenim območjem. Privlačnejši za naselitev je bil gričevnati svet Haloz in Slovenskih goric. Po zmagi frankovskega vladarja Karla Velikega k. 8. st. nad Avari se je območje frankovske oblasti razširilo do srednje Donave in Srema ter s tem zajelo tudi naše kraje. Po smrti Karla Velikega je karolinško cesarstvo začelo slabeti in njegov sin Ludvik Pobožni je leta 817 razdelil državo med svoje sinove. Najmlajši sin Ludvik Nemški je dobil ozemlje Avarov, Vzhodne krajine, Karantanije in Zgornje Panonije. Resnično oblast nad tem ozemljem je prevzel spomladi leta 826.

V času od ok. 840 do 874 je Ptuj z okolico spadal v Spodnjepanonsko krajino, ki sta ji vladala slovanska kneza Pribina in Kocelj. Omenjena kneza sta dala v Ptuju postaviti dve cerkvi. To sta prvi dve in v 9. st. tudi edini srednjeveški cerkvi v slovanskem prostoru, ki sta omenjeni v pisnih virih.15 Proti koncu 9. st. je pretila tem krajem nova grozeča nevarnost. Ogri, nomadsko ljudstvo ugrofinskega izvora, so na svojih roparskih pohodih opustošili skoraj vso Panonijo in se na ozemlju med Tiso in Donavo tudi naselili. Vzhodnofrankovski vladarji so poskušali z obrambnimi ukrepi jugovzhodno mejo zavarovati pred madžarskimi konjeniki, vendar pri tem niso bili uspešni. Plen, ki jih je zanimal, je ležal na Bavarskem in predvsem v bogati severni Italiji. Madžarski konjeniki so do odločilnega poraza na Leškem polju leta 955, ki zaznamuje konec njihovih plenilnih pohodov in začetek prilagajanja zahodnim oblikam življenja, več kot petindvajsetkrat prečkali slovensko ozemlje.16

Posledica madžarskih vpadov ni bila le opustošena zemlja, ampak tudi začasno zaustavljena kolonizacija ter uničenje zemljiškega gospostva, ki si ga je ustvarila salzburška nadškofija v Ptuju in njegovi okolici. Od druge polovice 9. st. so začeli obnavljati posest v nekdanji Spodnjepanonski krajini (tudi na Ptujskem polju, ki je bilo v njihovi lasti od leta 860), čeprav ogrske nevarnosti še ni bilo konec. Skrajna vzhodna meja salzburške posesti je na desnem bregu reke Drave segala do izliva Dravinje v Dravo. Borl z okolico je še stoletja ostal pod Ogri. O neki stalni mejni črti še ne more biti govora, kvečjemu o mejnem pasu.17

Razmere v obmejni krajini so se začele izboljševati za časa salzburškega nadškofa Konrada I., ki mu je uspelo v letih 1127 in 1131 skleniti mir z Ogri.18 Za zavarovanje ozemlja je bil na Ptuju na novo pozidan stari in porušeni grad. Varovanje meje, ozemlja in podložnikov je nadškof zaupal svojim ministerialom, gospodom Ptujskim.19 Slednji so zaupano jim nalogo zelo dobro opravljali, saj je okrog leta 1200 Friderik Ptujski odbil napad Ogrov, jih pri Veliki Nedelji premagal in jim iztrgal neposeljen ormoški okraj ter v Veliki Nedelji nastanil Nemški viteški red.20
Ptujski gospodje so naseljevali po vaseh Ptujskega polja podrejene viteze domačega in tujega izvora. Stanovali so v dvorcih in pristavah, ki so obsegale tudi po več kmetij. Med najbolj znanimi so vitezi Pesničarji, doma verjetno iz Dornave. To vrsto nižjega plemstva poznamo tudi v Spuhlji, Podvincih, Gajevcih, Forminu, Gorišnici in Bukovcih.21 Obrambnim namenom je služilo na tem območju tudi ustanavljanje strelskih dvorcev. Strelci (sigittarii ali schutzen), so imeli v fevdu manjše dvorce, kmetije ali vasi. V zameno za opravljanje vojaške službe so bili delno ali povsem oproščeni dajatev in davščin. Nahajali so se v Podvincih, Spuhlji, Placerovcih, Mezgovcih, Forminu ter v Prvencih, Sobetincih in Strelcih, ki so po njih tudi dobili ime. 22
Prve krajevne omembe

Ptujski gospodje so se z lastnimi oziroma alodialnimi posestmi ter tistimi, ki so jih prejeli v fevd, povzdignili med najmočnejše rodbine na Štajerskem. Kralj Rudolf je dal Frideriku Ptujskemu gospoščino Ptuj za dve leti v najem (1279).23 Ker jo je ta želel obdržati kot lastno posest, je z nadškofom začel vojno. Ta se je leta 1286 končala s poravnavo in Friderik Ptujski je moral vrniti salzburškemu nadškofu en desetinski dvorec in 26 vasi okoli Ptuja.24 V tej listini o poravnavi je salzburški nadškof Rudolf 16.decembra 1286 25 zapisal vse sporne vasi, med njimi tudi Bukovce - Puech, Sobetince - Zobendorf in Stojnce - Stoyndorf.26 Naj tukaj navedemo nekaj do sedaj znanih zgodnejših navedb krajev v pisnih virih, ki se večinoma pojavljajo v urbarju za salzburško posest iz leta 1322 in v urbarju za urad Ptuj za posest okrog Ptuja iz leta 1495.27 Borovci – Worofcze,28 ok. 1464 kot Meychen fon Worofcze, 1492 kot Warobitza.29 Bukovci - 16. 12. 1286 kot Puech, 1320 kot Hainricus de Puech, v urbarju iz leta 1322 kot »in villa Puech«.30

Nova vas - v urbarju iz leta 1322 »in villa Nevndor« z 11 hubami, 1336 Nevndorf, 1450 Newndorff.31 Prvenci - urbar iz leta 1322 jih navaja kot »in villa Oberhard« z 12 hubami, leta 1492 se omenjajo kot Oberhart.32 Sobetinci - 16. 12. 1286 kot Zobendorf, urbar iz leta 1322 jih navaja kot »in villa Medio Hard« z 12 hubami, 1432 se pojavijo kot Mitterhard in ok.1500 kot Sobatinczen.33 Stojnci - 16. 12. 1286 Stoyndorf, 1423 kot Staindarff in Pettawer pfarr, 1432 kot Staindorf.34 Strelci - 1441 kot Schutzendorf, leta 1478 kot Schuczen.35 Zabovci - 1477 kot zue Saba under Pettaw, 1492 kot Weingart puhl von Sawetz, 1527 kot Savadorf.36 Iz urbarjev salzburške nadškofije iz leta 1322, ki jih je objavil zgodovinar Milko Kos zvemo, da je imela salzburška cerkev takrat v vasi Bukovci 35 podložnikov, od tega je imel 2 hubi ptujski meščan, gorski mojster in uradnik salzburškega nadškofa Wofhardus, 2 hubi pa bukovski župan. V Sobetincih in Prvencih je bilo takrat po 12 podložnih kmetij.37

Župane, ki jih omenja tudi urbar iz leta 1322, so po vaseh postavljali zemljiški gospodje. Skrbeli so za to, da so kmetje redno opravljali tlako in oddajali dajatve in sodili v manjših zadevah. Na Ptujskem polju so imeli navadno po 2 kmetiji.38

Po mnenju Vladimirja Bračiča, etnične pripadnosti prebivalcev Ptujskega polja iz urbarskih podatkov ni mogoče točno določiti, ker v tem času na kmetih še niso poznali priimkov. Po njegovem bi naj bila večina podložnih kmetov slovenskega porekla, medtem ko so bili plemiči in vitezi priseljenci iz nemških krajev.39 Vsa današnja imena navedenih krajev se v množinski obliki (razen Nove vasi) končujejo na končnico – ci, kar sicer ni nobena posebnost, saj je to značilno za ves vzhodni del Slovenije. Med 28 naselji na Ptujskem polju je takšnih kar 17 ali 70 %.40

Bukovci in Borovci so dobili ime po rastju, bukev in bor.41 Pri Markovcih in Stojncih sta imeni izpeljani iz osebnega imena42 - sv. Marko in Stojan. Strelci se imenujejo po strelskih dvorcih.43 Pri Prvencih in Sobetincih naj bi prvotni imeni, ki sta imeli osnovo v naravnem okolju, šli v pozabo, in sta prevladali osebni imeni.44 Nova vas je nastala s preselitvijo nekoč ob Dravi ležeče vasi Nagošenjci.45

Nemško uradno poslovanje je imena vasi, ki se končujejo na – ci, pogosto nemčilo z Dorf.46 Ptujsko polje v luči imenjske cenitve iz leta 1542 Za boljše razumevanje takratne poseljenosti, velikosti vasi, socialne in gospodarske podobe ter upravne ureditve, nam služi imenjska cenitev gospoščin v takratni vojvodini Štajerski iz leta 1542, ki jo je na osnovi arhivskega gradiva obdelal Vladimir Bračič47 in jo v tem delu članka tudi povzemam. Kot pravi avtor sam, je slika razmer na Ptujskem polju nekoliko okrnjena, ker nam ni znana imenjska cenitev gospoščine Ptuj, ki je imela na tem območju precej posesti.

Borovci - Worowetzendorff

Borovci – 1458 kot Worofcze, ok. 1464 kot Meychen fon Worofcze, 1492 kot Warobitza. Dva podložna kmeta, ki sta po priimku sodeč (Horvat) oba uskoka ali prebega, sta pripadala gospoščini Hrastovec. Skupaj sta premogla 8 volov, 3 krave, 7 telet, 9 svinj in 22 ovac. Spadala sta med srednje kmete. Verjetno nista bila edina gospodarja v vasi, ostali so bili najbrž podložniki ptujskih gospodov.48

Bukovci

V omenjeni imenjski cenitvi o njih ni podatkov, zato so verjetno pripadali ptujski gospoščini. Po urbarju Salzburške nadškofije iz leta 1322 je živelo v vasi 35 podložnih družin. Morda je bila to največja vas na Ptujskem polju. Iz dokumentov gospoščine Vurberk zvemo, da so leta 1535 pobirali Vurberški v vasi 120 litrov prosene desetine.49

Markovci - Sandndt Marks unnder Bettaw

16 kmetov je bilo podložnikov dedičev F. Breinerja. Prevladovale so velike posesti. Skupaj so imeli 30 konjev, 37 volov, 52 krav, 37 telet in 48 svinj. Po navedenih podatkih je šlo za gospodarsko dobro stoječo vas, kjer socialnega razslojevanja še ni zaslediti.50

Nova vas - Neudorf

Od 13 kmetov so 3 pripadali ormoškim Szekelyjem, ostalih 10 pa gospoščini Vurberk. V vasi je bilo 6 velikih kmetij, 5 srednjih in 2 mali kmetiji. V njihovih hlevih je bilo 11 konj, 35 krav, 43 telet, 37 svinj in le 2 vola. Cenilni zapisnik ne omenja mlinov, ki sta navedena v vurberškem urbarju iz leta 1535. V zvezi z gospoščino Vurberk se vas omenja v času napadov ogrskega kralja Matije Korvina, ki je vas iztrgal vurberškim in so jo ti dobili nazaj šele po njegovi smrti, leta 1490.51

Prvenci, Sobetinci in Strelci

Tudi za te vasi v imenjski cenitvi ni podatkov. Prvenci in Sobetinci so navedeni v urbarju iz leta 1322. V obeh so imeli salzburški po 12 kmetij. Bračič predvideva, da sta bili obe vasi z nekdaj skupnim imenom »Hard - Dobrava«, kot verjetno nekdanji direktni salzburški posesti leta 1542, pod gospoščino Ptuj.52

Stojnci - Stayndorf

Gospoščini Vurberk je pripadalo 20 podložnih kmetij, od tega 8 velikih, 8 srednjih in 4 male kmetije. Skupaj so premogli 26 konjev, 35 volov, 7 bikov, 76 krav, 55 telet in 92 svinj. Glede na visoko število vprežne živine so se verjetno kmetje ukvarjali tudi s prevozništvom.53

Zabovci - Sabbouezndorf

Od 11 podložnikov jih je 6 pripadalo ormoški gospoščini, 5 pa gospoščini Hrastovec. Kmetje so verjetno imeli tudi travnike, ki pa jih cenilec ormoške gospoščine ni ocenil. Cenilec gospoščine Hrastovec je ocenil le skupno posest. V vasi so prevladovale srednje kmetije, skupno 8, ena je bila velika, 2 sta bili mali. Skupno so imeli 7 konjev, 15 volov, 4 bike, 29 krav, 16 telet in 53 svinj.54

Navedene imenjske cenitve nam kažejo tudi etnično podobo omenjenih vasi v 16. stoletju. Na ozemlje Haloz, na Ptujsko in Dravsko polje so se naseljevali prebegi ali uskoki, ki so bežali pred Turki.55 Prihajali so iz Srema, Slavonije, Bosne, Hercegovine, Vinodola in iz drugih pokrajin »od Save, Drave in morja.«56 Po podatkih bi jih naj bilo več, kot je bilo znano do sedaj. Potem ko je dvorna komora izdala poziv, naj se preselijo v Slavonijo vsi uskoki, razen tistih, ki so se kot kmetje naselili na gosposkih kmetijah, se jih je po letu 1570 nekaj tudi vrnilo. Tisti, ki so ostali, so se poslovenili. Na njihovo prisotnost še danes pričajo tudi na našem območju zelo pogosti priimki: Horvat, Hrovat, Lah, Turk, Bezjak, Bizjak, Vajda, Šmigoc, Sagadin, Skok, Šegula in mnogi priimki na končnico – ič.57 Po navedeni imenjski cenitvi je bilo od 62 podložnih kmetij, 27 velikih, 27 srednjih in le 8 malih kmetij. Ti podatki nazorno kažejo na že porajajoče razslojevanje kmečkega prebivalstva, ki pa se je močneje razmahnilo šele v 16. in 17. stoletju. Na podeželju je začel nastajati sloj osebno svobodnega prebivalstva, pogosto brez zemlje, a z lastnim domom - kajžo. Po njej so se kajžarji tudi imenovali. Po izvoru so bili potomci zadnjih pridvornih hlapcev, naseljeni graščinski posli, ali pa osebe, ki jih ni mogel preživljati grunt na katerem so živeli. Večinoma so se ukvarjali s podeželsko obrtjo in trgovino, oglarstvom ali s kakšno drugo neagrarno dejavnostjo. Bili so delovna sila za založnike, kajžarski otroci pa hlapci in dekle. Kajžarska naselja so večinoma nastajala blizu vasi, ali so se jih celo držala.

Manjši del kajž je zrasel tudi na opuščenih grajskih pristavah, večinoma pa na srenjskem zemljišču ali na dotlej nenaseljenem svetu, praviloma z dovoljenjem zemljiškega gospoda ali soseske.58 Na Ptujskem polju so kajžarska naselja, za katera se je do danes ohranilo ime »siget«, nastala v Spuhlji, Zabovcih, Markovcih, Bukovcih, Stojncih, Muretincih, Gajevcih, in Gorišnici.59 Ime »siget« bi naj bilo madžarskega izvora, kjer beseda »zygethe« ali »szigeth« pomeni otok, kajti takšni zaselki bi naj nastali na otokih. Ob tem se V. Bračič sprašuje, ali so bila tudi ta, prej omenjena kajžarska naselja ob svojem nastanku, res vsaj občasno na otoku? V odgovoru pravi, da bi bilo to mogoče, ker bi lahko Drava ob visokih vodah preplavila svoje nekdanje rokave in jih za krajši čas spremenila v otoke. Ta madžarski izraz bi naj nastal v času, ko so nekatere vasi pripadale madžarskim velikašem Szekelyjem, gospodom v Ormožu in na Borlu.60 Podložniki, ki so živeli na območju današnje občine Markovci, so, kot smo deloma že spoznali, pripadali različnim zemljiškim gospodom. Le redke gospoščine so obsegale strnjeno ozemlje, drugod je večina naselij v določeni regiji pripadala eni gospoščini, vmes pa so imele druge gospoščine celotna naselja ali pa so podložni kmetje iz enega naselja služili dvema ali celo več fevdalnim gospodom. Posest je bila torej pomešana. Takšno stanje je po podatkih iz že omenjene imenjske cenitve opaziti tudi na Ptujskem polju, kjer je njegov zahodni del pripadal gospoščini Ptuj, vzhodni del pa gospoščini Ormož61 (6 podložnikov so imeli v Zabovcih in 3 v Novi vasi). Cele vasi ali skupine kmetov so pripadale še gospoščini Vurberk (Stojnci v celoti, 10 kmetij iz Nove vasi, v Bukovcih je Vurberk pobiral 20 litrov prosene desetine). Gospoščini Hrastovec sta pripadala 2 podložnika v Borovcih in 5 v Zabovcih.62 Nekatere gospoščine so bile upravno razdeljene na urade, ki so obsegali več naselij, večinoma strnjenega ozemlja.63 Načeloval mu je upravnik ali oskrbnik. Ta je skrbel za pravilno plačevanje dolžnih davščin in dajatev ter nadziral opravljanje drugih dolžnosti zemljiškemu gospodu.64

Upravno - politična razdelitev od prve polovice 19. stoletja do 1941

Razvoj od prve polovice 19. stoletja do leta 1918.

Teritorialno in prebivalstveno osnovo upravnih občin, ki so nastale leta 1850, so predstavljale katastrske občine (v nadaljevanju k.o.). Le-te so bile ustanovljene leta 1824, ko so v habsburški monarhiji za davčne namene izdelali franciscejski kataster. V njem so bile za vsako k.o., ne samo popisane in izmerjene, ampak v merilu 1 : 2880 izrisane vse parcele.65 Da bi ugotovili razne neprijavljene spremembe, so kataster pozneje na terenu večkrat preverjali in popravljali (reambulirali). Takšni reambulirani katastri so v večini podeželskih krajev še danes v rabi. Ptujsko polje so razdelili na 23 katastrskih občin, med njimi so bile: Markovci, Zabovci, Nova vas, Bukovci, Stojnci, Borovci, Prvenci in Sobetinci. Takšna razdelitev je ostala na našem območju do leta 1937, ko so k.o. Sobetinci odvzeli 106,11ha zemlje in jo tako zmanjšali na 173,69 ha. Iz odvzetega ozemlja so ustanovili novo 24. k. o. Zagojiči v izmeri 98,96 ha. Ostalih 7,14 ha so pripojili k.o. Moškanjci. H k. o. Moškanjci so pripojili še 7,14 ha ozemlja odvzetega k.o. Prvenci.66 Marčna revolucija leta 1848 ni prinesla le zemljiške odveze in s tem odprave fevdalnih odnosov, ampak tudi novo državno - politično ureditev habsburške monarhije.67 17. marca 1849 je bil izdan občinski zakon, katerega glavni tvorec je bil takratni notranji minister, grof Stadion.68 Po zakonu je bila vsaka k.o. samostojna krajevna občina. Občine, ki niso premogle dovolj sredstev za opravljanje svojih nalog, so se lahko združile v eno krajevno občino.69

Občine so samostojno upravljale s premoženjem, postavljale občinske organe, skrbele za občinske ceste in pota in opravljale policijski nadzor. Občino je vodil župan in občinski odbor, katerega člani so bili izvoljeni za dobo treh let. Sestati so se morali dvakrat letno. Za sklepe je bila potrebna privolitev tretjine odbornikov. Župan je moral voditi občino kot moralna oseba in dobro gospodariti s premoženjem občine. Vodil je upravne zadeve in civilno pravo.70 Občani so bili tisti prebivalci občine, ki so bili lastniki hiše ali posestva, ki so v občini opravljali obrt ali kak drug poklic, ter tisti, ki so bili kot takšni od občine formalno priznani. Uslužbenci, učitelji in duhovniki so pripadali tisti občini, v kateri so delali.71 Stroške svojega delovanja so občine krile z dohodki lastnega premoženja, z dokladami na neposredne davke in s trošarino.

Občine so se srečevale s številnimi problemi; male občine so težko opravljale svoje naloge, veliko županov ni znalo brati in pisati. Naloga župana je bila predstavljati občino, skrbeti za občinsko premoženje, za občinske meje, za uboge, za služinčad, za trgovino, za vzdrževanje cest, poti in mostov, za šolstvo in podobno.72 Ob uvedbi občin je bila dežela Štajerska razdeljena na 3 okrožja ali kresije: Graško, Mariborsko in Bruško. Sedanje območje tega dela Slovenije je bilo vključeno v Mariborsko okrožje in razdeljeno na 6 okrajnih glavarstev. Okraj Ptuj je s 44 462 prebivalci sestavljalo 79 občin.73 Na območju današnje občine Markovci so bile: Borovci, Bukovci, Markožka ves (verjetno Markovci), Pervinci (Prvenci), Stojnci in Žabovci (Zabovci).74 V občino Markovci sta bili združeni k.o. Markovci in k.o. Nova vas, v občino Prvenci pa k.o Prvenci, k.o. Sobetinci, k.o. Zagojiči in naselje Strelci. Najmanjša med njimi je bila s 156 ha občina Borovci, največja pa z 927 ha občina Markovci.75

Občina Markovci

Na podlagi novega občinskega zakona izdanega 5. marca 1882, so nastali občinski redi in občinski volilni redi za posamezne dežele. Občinski red za Štajersko je bil sprejet 2. maja 1864. Z manjšimi spremembami je ostal v veljavi do nove zakonodaje po prvi svetovni vojni. Zakon razlikuje med lastnim in prenesenim delokrogom občin. Lastni delokrog so predstavljale naslednje dejavnosti:

  1. upravljanje občinskega premoženja,
  2. skrb za varnost oseb in imetja,
  3. skrb za občinske ceste, poti in mostove,
  4. nadzor nad trgovanjem z živili, skrb za sejme in trge,
  5. zdravstveni nadzor,
  6. nadzor nad služinčadjo in delavci,
  7. nravstveni nadzor,
  8. skrb za uboge in dobrodelne zavode,
  9. stavbni in požarni nadzor,
  10. skrb za šolske stavbe (da se gradijo, vzdržujejo in plačujejo)
  11. posredovanje dveh sprtih s pomočjo izvoljenih občanov,
  12. prodaja premičnih stvari na dražbi.77

Preneseno delovno področje je obsegalo izvajanje javnih zadev, ki jih je država prenesla na občino (razglašanje zakonov, pobiranje neposrednih davkov, skrb za vojaški nabor, nastanitev prebivalstva, tujcev, domovnic, uteži in mer).78

Ključni organ v občini je bil občinski zastop, ki sta ga sestavljala občinski odbor in občinsko predstojništvo. Občinski odbor je kot najvišji organ krajevne občine štel glede na število volivcev od 8 do 30 članov79 in je sklepal o občinskih zadevah ter nadzoroval delo predstojništva kot izvršne oblasti. Njun mandat je trajal 3 leta. Predstojništvo občine so sestavljali župan in najmanj 2 svetnika. Župan je imel zelo močan položaj. Zastopal je občino, gospodaril z občinskim premoženjem, dajal navodila in naloge občinskim uradnikom ter skrbel za opravila občinskega nadzorstva (»policijstva«)80


Občinske volitve so se po letu 1861 periodično ponavljale vsaka tri leta. V manjših občinah so dostikrat prevladovale osebne povezave, v večjih pa se je odvijal ogorčen boj za večino v občinskih odborih med slovensko in nemško in pozneje med klerikalno in liberalno stranko.81 Volilno pravico so imeli občani, ki so plačevali od posesti, obrti ali dohodka v občini direktni davek.
Poleg tega so imeli volilno pravico občinski pripadniki, to je župniki, državni uradniki, upokojeni oficirji in z njimi izenačeni vojaški uslužbenci, odvetniki in notarji, osebe, ki so dosegle »akademsko« čast, ter javni učitelji. Glede na višino direktnih davkov so bili volivci razdeljeni v dva ali tri volilne razrede (kurije).82 Vsaka kurija je volila enako število odbornikov. Volitve, ki jih je vodila volilna komisija, so bile javne. Vsak volivec je lahko dal glas za toliko odbornikov, kot jih je volil njegov volilni razred. Izvoljeni so bili tisti moški, ki so imeli pravico voliti in so bili stari najmanj 24 let ter so dobili največ glasov. Kandidatur ni bilo potrebno prijaviti naprej, tako da je lahko vsak volivec glasoval za vsakogar.82 Ker so bile to male podeželske občine, so v skladu s tem razpolagale tudi z dokaj skromnimi finančnimi sredstvi. Občine so morale voditi Dnevnik, v katerega so blagajniki vpisovali letne dohodke in izdatke.

V Zgodovinskem arhivu Ptuj so ohranjeni Dnevniki za občine:

  • Zabovci Sabofcen (1893 - 1934),
  • Stojnci (1894 - 1934) in
  • Bukovci (le deloma, od 1904 - 1933)83

Iz Dnevnika občine Zabovci lahko razberemo, da so leto 1894 zaključili s kar 395 goldinarji dolga, ki so ga do konca leta 1895 uspešno zmanjšali in prenesli v naslednje leto 104 gold. gotovine.84 Na koncu leta so župan in odborniki sprejeli račun in ga s podpisi tudi potrdili. Ker so njihovi podpisi pogosto nečitljivi ali pa pri podpisu župana ni navedena njegova funkcija, drugi viri pa niso ohranjeni, gre le za rekonstrukcijo takratnih občinskih vodstev.



Župani občine Zabovci:85

Zgodovina občine Markovci

  • Alojz Šimenko (1893-1894)
  • Jožef Obran (1895 - do maja 1901)
  • Marko Janžekovič (1901 - do 5. 5. 1907)
  • Jožef Obran (od maja 1907-1921)
  • Za obdobje od 1921 do 1926 ni mogoče ugotoviti, kdo je bil župan.
  • Andrej Horvat (1926-1930)
  • Vincenc Gaiser (1933)

Župani občine Bukovci:86

  • Jožef Janžekovič (do 29. junija 1895)
  • Franc Solina (prvič podpisan 1896)
  • Franc Strelec (1897-1900)
  • Franc Bezjak (1901-1904)
  • Jožef Furbos (prvič podpisan 31. decembra1904, podpisan še 31. decembra1909)
  • Mihael Vajda (1910-1918)
  • Peter Kekec (1919 - verjetno do občinskih volitev 1921, nato podpisan Bezjak Franc)
  • Franc Bezjak (1921-1926)
  • Peter Petrovič (prvič podpisan 3. marca 1927 - podpisan še 27. marca 1928)
  • Ivan Cvetko (1928-1933)

Župani občine Stojnci:87

  • Franc Rozmarin (1894-30. 8. 1895)
  • Andrej Kostanjevec (30. 8. 1895-1899)
  • Peter Vincek (1899-14. januar 1899)
  • Jožef Kristovič (1901-1906)
  • Johan Belšak (1907-1909)
  • Franc Vinzek (1909-15. 3. 1919, podpisan še 2. 2. 1912, spet podpisan 1914, podpisal še račun 1919; šele od leta1914 je njegovo ime čitljivo)
  • Alojz Vajda (1922-1923 in podpisan še 30. 12. 1928, potem župan do 15. 2. 1931)
  • Franc Rožmarin (1924-1927)
  • Vincek Andrej (do konca 1928 ?)

V vseh občinah so večji del dohodkov predstavljale občinske doklade, drugi prejemki so bili dohodki, od »lovnine«, od občinskih travnikov, od prodaje gmajnskega sena, šibja, listja in podobno. Največ denarja so porabili za državni zakonik, za poštnino, prispevke za šolo, za potne stroške odbornikov, za nabavo » špricavke«, za stražo, za popis fantov, prispevke za črno vojsko in podobno.

Zgodovina

Zgodovina

Podpisani odborniki v Dnevniku občine Bukovci, 30. 12. 190592
Jožef Furbos, Franc Strelec, Franc Bezjak, Anton Lovrenko, Filip Vertič, Franc Strelec, Lovrenc Vajda, Leopold Strafella, Franc Solina, Janez Hameršak, Franc Kodrič, Mihael Vajda.

Podpisani odborniki v Dnevniku občine Stojnci, 17. 1. 190193
Jakob Plohl, Andrej Kostanjevec, Andraž Vajda, Franc Rozmarin, Vincenc Koderič, Franc Petrovič, Štefan Kostanjevec, Marko Vajda, Josef Veselič, Johan Tomažič.

Podpisani odborniki v Dnevniku občine Zabovci, 13. 1. 190194
Franc Obran, Franc Lubec, Marko Janžekovič, Marko Kristovič, Lorenc Horvat, Franc Korošec, Martin Meznarič, Simon Tement, Josef Horvat, Jozef Zemljarič, Andraš Pifko.

Kot smo videli, so morale občine poskrbeti za tiste občane, ki so se težko preživljali. V ZAP Ptuj hranijo Dnevnik zaklada za uboge za občino Bukovci (od 1895 - 31. marca 1934). V njem lahko razberemo, da so leta 1896 izdatki (15 gold., 60 krajcarjev) za kar tri krat presegli dohodke (5 gold.). Največ denarja so namenili za podpore, za obutev in obleko (»grofici kupli 2 porhitni kikli«, ki sta stali 4,2 krone),95 pomagali so pri pogrebnih stroških in podobno. Večji del dohodkov so bili prispevki posameznikov in plačila glob.

Na koncu leta je račun dohodkov in izdatkov pregledal občinski odbor. Predstojnik občine Zabovci, Jožef Obran, je dal razglas,96 da je sestavljen račun Javnega zaklada za uboge za leto 1899 in da bo v skladu z 62. členom Občinskega reda, v hiši občinskega predstojnika tudi na ogled. V tem obdobju je lahko vsak občan zoper račun tudi ustno ali pisno ugovarjal. Občine so na podlagi domovinske pravice izdajale službene bukvice ali TIGTE. V Zapisniku o izdanih službenih knjižicah za občino Sv. Marko 1896 - 1940 zasledimo tudi natančen opis osebe (obraz, oči, obrvi, usta, nos, lasje, zobje, brki, posebna znamenja …), ki so ji dokument izdali.97

Obdobje Kraljevine SHS

Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije sta neposredni nadzor nad občinami prevzeli Narodna vlada za Slovenijo (delovala od 30. oktobra 1918 do 28. februarja 1919) in Deželna vlada (od 28. februarja 1919 do 9. julija 1921).

Občine so nemoteno delovale dalje, tudi občinski odbori so ostali v enaki sestavi do 3. maja 1921, ko so bile na osnovi Uredbe o volitvah v občinska zastopstva v Sloveniji, opravljene volitve v občinske odbore.98 Občinsko samoupravo in volitve v občinska zastopstva je urejal tudi Zakon o volitvah v občinska zastopstva v Sloveniji.99

Voliti so smeli vsi moški, ki so dopolnili 21 let, državljani Kraljevine SHS z vsaj enoletnim stalnim prebivališčem v občini. Za odbornika so bili lahko izvoljeni moški, stari najmanj 24 let, ki so imeli v občini vsaj dve leti stalno bivališče. Glede na število prebivalcev je bilo določeno tudi število odbornikov. V občinah z manj kot 500 prebivalci - 7 odbornikov in 3 namestniki, z manj kot 1000 prebivalci pa 9 odbornikov in 4 namestniki. Člani občinskega odbora niso smeli biti v medsebojnem sorodstvu
ali svaštvu do drugega kolena.100

Volišča so bila odprta med 8. in 17. uro. Glasovanje je potekalo s kroglicami tako, da je vsak volivec dobil kroglico, ki jo je moral držati v zaprti desni roki in nato dati roko v vsako skrinjico, kroglico pa izpustiti v skrinjico, na kateri je bila prilepljena kandidatna lista, za katero je želel glasovati.

Osem dni po izvolitvi občinskega odbora je le-ta izmed občinskih svetnikov z več kot polovico navzočih izvolil župana. Z ustanovitvijo oblasti leta 1922 je prešel nadzor nad občinami na velike župane. Slovenija je bila razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast. Z akti, izdanimi 6. januarja 1929, je kralj Aleksander odpravil Vidovdansko ustavo, razpustil narodno skupščino in uvedel diktaturo. Veliki župan mariborske oblasti je 8. 1. 1929101 obvestil občinski urad v Zabovcih, da so s 6. januarjem vse občinske uprave po celi državi razpuščene. Za župana je imenoval Andreja Horvata, za občinska svetovalca Jožefa Zemljariča in Vincenca Gajserja, za občinske odbornike pa Blaža Pifka, Konrada Bezjaka, Franca Janžekoviča in Simona Kuharja.102

Premoženje občine je bilo sestavljeno iz občinskih zemljišč, hiš, naprav, denarnih zalog in občinskih davkov. Ti davki so se pobirali v obliki doklad na državne neposredne davke. Občani so morali opravljati tlako (za razna javna dela za občinske potrebe) in plačevati užitnino (davek na življenjske potrebščine).103

Občine niso imele neposrednega nadzora nad šolami, so pa imele v šolskih odborih svojega predstavnika. Na seji občinskega odbora Zabovci, dne 3. 2. 1930, so izvolili Jožefa Zemljariča za člana  šolskega odbora Sv. Marko.104  Občine so morale s prispevki vzdrževati šolske stavbe (občina Zabovci je plačala leta 1930 4134 din prispevka za šolo v Markovcih, njeni skupni izdatki so bili tega leta 11.745,55 din).

Zgodovina

Komasacija občin in nastanek občine Sveti Marko

Začetek novega razdobja v razvoju občinske samouprave je pomenil novi Zakon o občinah,108 sprejet leta 1933, ki je urejal organiziranost občin, pogoje za njihovo oblikovanje in njihove pristojnosti.

Zakon je določal, da mora imeti občina najmanj 3000 prebivalcev. Ta kriterij so smeli prekršiti le v primeru, če so to zahtevale terenske razmere ali drugi upravičeni razlogi. Občina je morala imeti »na primernem in dostojnem mestu« zgradbo za občinsko upravo. Temeljni organ odločanja je bil občinski odbor, katerega število je bilo odvisno od števila prebivalcev v občini.109 Odbor je bil izvoljen s splošnim, enakim, neposrednim in javnim glasovanjem za dobo treh let. Za občinskega odbornika je bil lahko izvoljen vsak, ki je dopolnil 25 let in je imel volilno pravico. Volilni red je določal javno glasovanje in privilegiranje najmočnejše kandidatne liste, ki je tudi dobila dve tretjini odborniških mest.

Nosilec zmagovalne liste je postal tudi predsednik občinskega odbora kot predsedujoči in nadzorni organ. Predsednik občine je vodil občinsko upravo sestavljeno iz predsednika in članov, ki je upravljala z občinskim premoženjem, sestavila predlog občinskega proračuna in občinskih davkov, ustanavljala občinska podjetja ter nadzorovala njihovo poslovanje in izrekala kazni za prekrške s področja občinske pristojnosti. Najvažnejša naloga predsednika je bila izvajanje sklepov občinskega odbora in uprave.110

Na podlagi novega zakona so neposredni nadzor nad občinami vršili sreski (okrajni) načelniki, ki so lahko prisostvovali sejam občinskih odborov, ter imeli pravico kadarkoli pregledati delovanje občinskih odborov in preprečiti uveljavitev njihovih sklepov, če so bili v nasprotju z zakonodajo.

Novi zakon je povzročil pospešeno komasacijo občin, ki bi se naj preoblikovale do decembra 1933. Po novem zakonu je bila Dravska banovina razdeljena na 360 občin, ptujski okraj pa na 28 (do takrat na kar 112) občin.111

V ptujskem okraju je bila med novoustanovljenimi občinami tudi občina Sv. Marko niže Ptuja, sestavljena iz dosedanjih občin: Sv. Marko, Bukovci, Prvenci, Stojnci in Zabovci. Nova občina je merila 31,67 km, obsegala je 8 k. o., 9 krajev, 634 hiš, 631 gospodinjstev, 1545 moških, 1806 žensk in štela 3351 prebivalcev. Vsi prebivalci so bili rimokatoliki, 3336 se jih je opredelilo za slovenski jezik, 12 za srbohrvatski in 3 za madžarski jezik. 2,41 % jih je bilo nepismenih.112 Občina Borovci je skupaj s kraji Hlaponci, Mezgovci, Pacinje in Slomi spadala pod novo nastalo občino Dornava.113

Čeprav je bilo Ptujsko polje pretežno kmetijsko območje, so se tod začele razvijati tudi druge dejavnosti, med njimi predvsem obrt. Razvoj obrti je del zgodovine človeštva in prav na tem področju je delček te zgodovine bogat, saj se Ptuj ponaša z izjemno zgodovinsko dediščino. Sprva so ljudje delali za lastne potrebe ali za bližnjo okolico. Obrtno znanje se je prenašalo z očeta na sina in iz roda v rod. Sčasoma, ko se je obrt povezala s trgovino, so se obrtniški izdelki širili na različne konce sveta.

Kot poklicna dejavnost se je obrt razvijala v mestih, kjer so obrtniki s svojimi izdelki zadovoljevali potrebe meščanov in kmečkega prebivalstva. Na podeželju je bila obrt kot pomožna dejavnost tesno povezana s kmetijstvom. Kmetje so pri delu na poljih, travnikih, v gozdu, v hlevu in pri drugih opravilih potrebovali različna orodja. Večinoma so si ga izdelali sami in pri tem uporabili svoje ročne spretnosti in znanje.

V začetku 70. let 19. stoletja se je začel tudi v slovenskih deželah hitrejši gospodarski razvoj. Stroji so vse bolj izpodrivali ročno delo. Stare in domače obrti so naglo propadale, ker so izgubljale bitko s cenejšo in množičnejšo industrijsko proizvodnjo.

V samoobrambi pred kapitalističnimi proizvodi so se obrtniki združevali v zadruge. Leta 1859 je bil sprejet obrtni zakon, ki je dovoljeval večjo obrtno svobodo. Tako je lahko obrt odprl vsak, ki je imel dovolj denarja, čeprav ni bil izučen.

Na prehodu v 20. stoletje, tja do 1. svetovne vojne se je trend upadanja obrti ustavil. Obrtniki so uvajali v svoje delavnice najosnovnejše stroje in tako s hitrejšo in cenejšo proizvodnjo lažje vzdržali konkurenco industrijskih proizvodov. V Ptujskem okraju je bila obrt skoncentrirana v samem mestu Ptuju, saj se je v tem času s kar 70. različnimi obrtmi ukvarjalo 389 obrtnikov.121

Kot smo videli, so bile razmere na podeželju povsem drugačne, ker je bila vaška obrt na voljo predvsem kmetijstvu. Na območju današnje občine Markovci so pred 2. svetovno vojno delovali kovači, podkovači, čevljarji, krojači, mizarji in mlinarji. Govorimo seveda o tistih mojstrih, ki so imeli svojo obrt tudi registrirano.122

Kovači
Podeželski kovači so morali znati izdelovati in tudi popravljati različna kmečka orodja, od motike, krampa, lopate, do različnega rezilnega orodja. Obenem so dopolnjevali delo kolarjev ter z železom okovali njihove lesene izdelke, kot so vozovi, plugi, brane in podobno. V Sobetincih sta kovaško obrt opravljala Franc Vidovič (od leta 1911) in Ivan Poharič. Kot podkovača sta bila registrirana Franc Toplak iz Stojncev (od leta 1923) in Jakob Kosec iz Borovec (od leta 1928).

Čevljarji - »šoštarji«
Čevljarski poklic je bil med ljudmi zelo cenjen. Podeželski čevljarji so izdelovali in popravljali čevlje kar v »hiši«. Največkrat so jih kmetje povabili k sebi na dom. S seboj so imeli »muštre« ali modele, merili pa so s posebnimi enotami - »štihi«, odkoder izhajajo tudi današnje številke čevljev. Večina čevljev je bila izdelana iz svinjskega usnja, ki so ga nabavljali v trgovini z usnjem pri Pirichu v Ptuju, ali pa so ustrojili kar domačo svinjsko kožo. Znan čevljar je bil Simon Juhnar iz Zabovec, ki je imel obrt od leta 1922.

Krojači - »žnidarji«
Tudi krojaštvo sodi med najbolj razširjene obrti. Zaradi pomanjkanja denarja za nakup dragih oblačil, so imeli krojači in šivilje s šivanjem novih ali predelavo že ponošenih oblek veliko dela. Večinoma so sicer delali po naročilu doma, včasih pa so hodili k bogatim kmetom na njihove domove na »štero.«

Pred 2. svetovno vojno je krojač zaslužil za obleko 30 do 45 din, kar bi zadostovalo za majhnega prašiča, medtem ko je dobil za srajco 3 din, za hlače 5 do 8 din.123 S to dejavnostjo so se ukvarjali: Jožef Cimerman iz Markovec (od leta 1931), Martin Janžekovič iz Bukovec (od leta 1939) in Andrej Šmigoc iz Stojncev (od leta 1931).

Mizarji
Nekdaj so mojstri obvladali več strok povezanih z lesom, tako da so bili hkrati mizarji, tesarji, kolarji in sodarji. Okna, vrata in drugo pohištvo sta izdelovala Josip Forštnarič iz Bukovec (od leta 1928) in Franc Žnidarič iz Sobetincev (od leta 1908).

Mlinarji
Čeprav so kmečke gospodinje do prve polovice 20. stoletja večino kruha spekle iz zrnja, ki so ga zmleli na domačih žrmljah, so posebej ob praznikih ali ob drugih posebnih priložnostih, odpeljali ali kar odnesli zrnje mlet v Koroščev (registriran od leta 1929) ali Tementov mlin v Zabovce.

Poleg navedenih obrtnikov, ki so delovali tudi po 2. svetovni vojni, je bilo še kar nekaj spretnih mož, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov svoje dejavnosti niso registrirali. Ti so se obrti priučili, verjetno pa so potrebno znanje pridobili tudi v Obrtno - nadaljevalni šoli na Ptuju, ustanovljeni leta 1877.

V registru sodnih zadev občine Stojnci124 in v volilnem imeniku občine Markovci med leti 1937 in 1940125 so navedeni:
Kovači: Vinko Gaiser (Zabovci), Matija Kokot (Bukovci), Mihael Krajnčič (Nova vas), Franc Meško (Sobetinci), Martin Zamuda (Borovci).
Čevljarji: Franc Kostanjevec (Stojnci).
Krojači : Anton Kristovič (Nova vas), Alojz Čuš in Janez Vojsk (Stojnci).
Mizarji : Janez Muršič (Sobetinci).
Pletarji: Jakob Zelenik (Bukovci).
Mehaniki: Marko Divjak (Stojnci), Alojz Štrafela (Markovci).
Ključavničarji : Martin Toplak (Nova vas).
Mlinarji : Jožef Cvetko (Stojnci).
Peki: Jožef Obran (Stojnci).

Trgovina in gostilne

Tudi trgovina je bila bolj domena meščanov kot podeželskega prebivalstva. Kmetje iz občine Markovci so prodajali predvsem kmetijske pridelke in živino v bližnjem Ptuju. Pot pa jih je peljala tudi v bolj oddaljene kraje. Pred 2. svetovno vojno se omenjajo trije trgovci z mešanim blagom: Franc Kostanjevec iz Markovec ter Jožef Urban in Justina Štumberger iz Bukovec.126 Vzrok za tako skromno število trgovin v predvojnem času je verjetno relativna bližina mesta Ptuja, kjer je bilo konec tridesetih let preko petdeset trgovskih obratov, v katerih so kupovali tudi okoličani. Še pomembnejši razlogi so še vedno dokaj visoka stopnja samooskrbe podeželja, nizke potrebe in skromne finančne zmožnosti vaškega prebivalstva. Ljudje so le redkokdaj odhajali v mesto, največkrat k zdravniku ali po drugih opravkih. Spotoma so kupili še najnujnejše, česar doma niso pridelali: sol, sladkor, kavo in podobno.

So pa toliko raje zahajali v gostilne, kjer so ob kozarčku razpredali o politiki in drugih vsakodnevnih tegobah. Gostilničarji so bili največkrat tudi posestniki z lastnim vinogradom. Na volitvah volilnih mož za pridobninsko komisijo septembra 1907, ki je odločala o pridobninskem davku za obrtnike, so bili med kandidati tudi gostilničarji z območja občine Markovci: Martin Korenjak in Franc Strelec iz Bukovec ter Jakob Valič iz Borovec.127

Tik pred 2. svetovno vojno se kot gostilničarji omenjajo še:128 Janez Cvetko (Bukovci), Jožef Korošec (Zabovci), Ivan Rožmarin (Markovci), Justina Štumberger (Bukovci), Matija Turk (Stojnci) in Martin Valič (Borovci).

Družbene razmere

Trend družbenega razslojevanja, o katerem smo deloma že govorili, je dobival vse večje razsežnosti. Če je bilo še sredi 16. stoletja na Ptujskem polju okrog 77 % velikih in srednjih kmetij in le 3 % kajžarjev, 129 se je to razmerje v prvi polovici 19. stoletja bistveno spremenilo. Velikih in srednjih kmetov je bilo le še okrog 42 %, število kajžarjev je poraslo na okrog 35 %. Med posameznimi kraji so obstajale velike razlike: tako je bilo v Sobetincih več kot 50 % kajžarjev in preko 30 % malih kmetij, podobno je bilo tudi v Novi vasi, kjer je bilo velikih kmetov skoraj 35 %, kajžarjev pa okrog 40 %.130

Prav razdrobljenost kmečke posesti je tudi med obema vojnama tipična značilnost podeželja. Posledica tega je bila nizka produktivnost in nekonkurenčnost tujim proizvodom. Leta 1937 je bilo v Ptujskem okraju 11,5 % posestnikov, 6,6 % kočarjev in 3,1 % najemnikov; na kmetijstvo je bilo tako vezanih 21,2 % ljudi. V okraju je bilo največ malih kmetov, ki so jih bremenili dolgovi in skrb za številčne družine. Posebej težko so živeli kočarji in najemniki. Kot težaki so morali delati na zemlji svojih »gospodov«. Brez zemlje je bilo v okraju 1,8 % poljedelskih delavcev, ki so za kakršnikoli zaslužek delali pri kmetu ali veleposestniku.130 Podobne razmere so bile tudi v občini Markovci, kjer je bilo 552 posestnikov (16,5 %), 41 kočarjev (1,3 %) in 16 najemnikov (0,4 %).132

Prva svetovna vojna je težke gospodarske razmere le še poslabšala. O padanju cen žita in živine je leta 1919 poročal tudi časopis Ptujski list. Kot pravi pisec, so se hkrati dražili obleka, industrijski izdelki in sladkor, ki ga kljub temu, da se ga je dalo dobiti le na karte, v trgovinah ni bilo. Krivdo za takšno stanje pripisuje avtor podeželskim trgovcem, ki verjetno prodajajo sladkor na Hrvatsko, v Maribor in verižnikom.133

Prebivalcem markovske občine niso prizanašale niti naravne nesreče. Kmetom na »polu« (v Borovcih, Prvencih, Sobetincih in Strelcih) so zaradi prodnate zemlje pridelek odžirale pogoste suše. Tisti, ki so živeli vzdolž Drave, pa so ob močnejšem deževju s strahom zrli v naraščajočo reko in upali, da jim bo prizanesla. Ena večjih poplav je bila leta 1902. Obrežje Drave je pri Markovcih in Zabovcih »počilo in voda je vzela več sto oralov njiv in travnikov.« Prizadeti prebivalci so pomoč zahtevali tudi od poslancev, ki so jih, kot so dejali, volili zato, da bi jim pomagali in pri tem dodali, da bodo za pomoč prosili nemške poslance.134 Med dokaj pogostimi naravnimi nesrečami je potrebno omeniti še požare. 7. februarja 1903 je zgorel plavajoči Tementov mlin v Zabovcih. Škoda je znašala 5000 goldinarjev.135

Vrednotenje fizičnega dela na ptujskem podeželju je kazalo na skrajno izkoriščanje. Poljedelski delavci so na dnini za 10 ali večurni delavnik zaslužili od 10 din v slovenjegoriških krajih, do 14 din na Ptujskem polju. V splošni draginji si ljudje niso mogli privoščiti osnovnih življenjskih potrebščin, saj je kilogram črnega kruha veljal 3,25, polbelega 3,50 din; za 100 kg krompirja je bilo potrebno odšteti 75 din, za liter mleka 1 do 2 din, za liter bučnega olja 12 din, kilogram sladkorja je stal od 14 do 16 din, kilogram mesa pa dobrih 10 din. Zaradi slabe hrane, nezdravih stanovanj in napornega dela so ljudje pogosto zbolevali. V Borovcih je bilo leta 1935 skoraj 19 % jetičnih ljudi.136

Demografske in narodnostne razmere

Prve stvarnejše, čeprav nepopolne, podatke o številu prebivalstva na območju občine Markovci nam daje imenjska cenitev iz leta 1542. V vaseh Ptujskega polja je živelo okrog 400 podložnih družin. Po ocenah je to pomenilo okrog 2000 prebivalcev ali 21 na km2, seveda ob upoštevanju dejstva, da je štela povprečna družina 5 članov.137

Skromna rast prebivalstva je bila posledica razsajanja kuge (na kar še danes spominjajo kužna znamenja v Borovcih, Bukovcih, pri Markovcih) in turških vpadov v teh krajih. V zadnjih desetletjih 15. stoletja so Turki večkrat ropali, požigali in pobijali po ptujski okolici. Prvič se je to zgodilo konec junija leta 1472, zadnje veliko pustošenje je Ptujsko polje doživelo leta 1532.138

Jeseni tega leta se je turška vojska pod vodstvom sultana Sulejmana Veličastnega vračala z drugega pohoda proti Dunaju. 22. septembra so se Turki zaustavili pred Ptujem, vendar ga zaradi močne utrjenosti niso napadli. Zato je pa toliko bolj trpela okolica. Skoraj vedno se je turška vojska vračala domov z bogatim plenom: nagrabljeno živino in ujetniki. Podeželje, ki je bilo najbolj na udaru, je opustelo. Nekatere vasi so bile skoraj prazne, polja neobdelana.

V ptujskem gospostvu je bilo približno 30 %, v ormoškem pa kar okrog 45 % opustelih kmetij.139 Od sredine 16. do sredine 18. stoletja se je prebivalstvo na območju nekdanje občine Ptuj več kot potrojilo.140

Podobno stanje lahko ugotovimo tudi na območju občine Markovci. Ker so podatki nepopolni oziroma jih za nekatere vasi sploh ni, tudi navedene številke do leta 1869 niso povsem zanesljive.

Na ugodno rast prebivalstva bi naj vplivalo tudi dejstvo, da so bile kmetije v naših krajih manjše, zato jih je bilo več. Kmetje so imeli zato manj hlapcev in dekel, ki so praviloma ostali neporočeni. Poroke so sklepali pri nas mlajši kmetje in tudi otrok je bilo več.141

Narodnostne razmere

S prodorom nemškega kapitala in njegovo nadvlado je Ptuj na prelomu v 20. stoletje postajal nemška trdnjava. V tem času se je v mesto naselilo nekaj nemških trgovcev in obrtnikov ter lastnikov manjših industrijskih obratov (Blanke, Celotti, Hintze, Hutter, Osterberger, Schvab). V mestu so se naselili tudi nekateri Slovenci s podeželja, ki so v želji po gospodarski in družbeni uveljavitvi zašli v nemškutarstvo.

Večina prebivalcev na Ptuju je bila rojena v slovenskih krajih, toda po preselitvi v mesto so se kar 4/5 opredelile za nemški pogovorni jezik. Nemška podoba mesta se je kazala tudi po nemški upravi in napisih ter s šolskimi ustanovami. Vsi pomembni trgovci v mestu so bili Nemci, prav tako tudi večina inteligence (zdravniki, lekarnarji, sodniki, učitelji).142

Podeželje je ostalo v večini slovensko, saj se je oklepalo svojih narodnih korenin, zato je bilo tudi ponemčevanje manj uspešno. Pomembno vlogo pri ohranjanju slovenske pisane besede so glede na svojo razširjenost in čitanost odigrale knjige Mohorjeve družbe. Po razširjenosti so leta 1900 pokrivale v Slovenskih goricah vsako tretjo družino, na Ptuju pa vsako peto. Tudi med bralci župnije Sv. Marka so bile priljubljeno čtivo. Leta 1893 je bilo iz te župnije 112 naročnikov, leta 1900 144, leta 1906 pa že 235.143

Narodno zavedno delo je uspešno opravljalo tudi Bralno društvo Sv. Marka, ki je organiziralo različne prireditve. V nedeljo, 14. julija 1907, so na vrtu Andreja Goloba v Markovcih priredili vrtno veselico. Na prireditvi je »o kmečkem stanju v dobi turških vojsk», govoril dr. Ljudevit Pivko, temu je sledil "šaljivi srečolov in tamburanje" ter petje domačih tamburašev in cerkvenih pevcev.144

S podeželja so v mesto prihajali izobraženci, tako je bil pri Sv. Marku rojen kmečki sin dr. Franc Strafella, »znan jurist in čislan odvetnik«, kot je ob njegovi smrti, februarja 1905, zapisal časopis Štajerc. Bil je mestni občinski svetovalec in od leta 1867 do 1876 tudi ptujski župan.145

Podeželje se je zavedalo pomena slovenskega jezika in izobraževanja. Starši z območja občine Markovci so svoje otroke pošiljali tudi v ptujske mestne šole. Deško šolo na Ptuju so lahko obiskovali tudi otroci, ki niso bili iz mestnega šolskega okoliša. Leta 1899 so za vpis svojih otrok morali starši izven šolskega okoliša deške mestne šole prinesti dovoljenje okoliške šole in izkaz, iz tujih šolskih okolišev pa so jih sprejeli le, če so obvladali nemški učni jezik.146 Številni učenci s podeželja, ki so želeli nadaljevati šolanje, so se vpisali v četrti ali pa vsaj v peti razred ptujske nemške deške šole. Med leti 1892 in 1909 so obiskovali to šolo tudi otroci iz Prvenec, Markovec, Borovec in Zabovec.147 Ti otroci so stanovali na Ptuju.
Ko je leta 1869148 začela z delom ptujska gimnazija (najprej nižja, od 1899 kot višja), so skozi njena vrata vstopali tudi dijaki iz okoliških krajev. Kljub prizadevanjem narodno zavednih Slovencev po slovenski gimnaziji na Ptuju, je učni jezik ostal nemški. Ptujsko gimnazijo so obiskovali tudi fantje z območja današnje občine Markovci.
Med 45 dijaki, vpisanimi v 1. razred v letu 1870 je bil tudi Alois Križanič,149 roj. 1857 v Borovcih, stanoval je v Gosposki ulici 37, oče je bil Janez, kmet v Borovcih. Leta 1884 je obiskoval 1. razred Franz Čeh,150 rojen 1872 pri Sv. Marku, slovenske narodnosti, oče Martin, posestnik v Markovcih, stanoval pri Franzu Čehu, gostilničarju. 4. razred je istega leta obiskoval Alois Cizerl,151 roj. 1867 pri Sv. Marku, slovenske narodnosti, oče Josef Landmann od Sv. Marka, stanoval pri Blažu Habjaniču.
Ob odprtju nove gimnazije, 18. septembra 1900,152 se je pokazalo, da so Markovčani zavedni Slovenci, ki se ne uklonijo nemškim pritiskom. Slovesnega odprtja nove šolske zgradbe sta se udeležila tudi cesarsko-kraljevi namestnik grof Clary-Aldringen, ki je bil tudi slavnostni govornik in deželni glavar grof Attems.153 Ob tej priliki naj bi cesarski namestnik obiskal tudi Haloze, ki jih je prizadela trtna uš. Na povabilo ptujskega župana Orniga bi ga naj na pot na konjih pospremili fantje iz Markovec. Časopis Štajerc154 je ob tem zapisal, »da bi cesarski namestnik, ako na Spodnje Štajersko pride, ne samo z mestjani, temveč tudi s kmeti v dotiko prišel.« Kmetje so najprej obljubili udeležbo, vendar jih potem v spremstvu ni bilo. Zakaj jih v »slavnostnem banderiju« ne bo, so županu tudi pisno sporočili.

Med drugim so zapisali, da se »slavnostni banderij sestavlja v čast presvetlemu cesarju«, da so kmečki fantje, ki na delovni dan nimajo časa, da bi se konji preveč utrudili. Najbolj jih je motilo, da »ne smemo nositi slovenskih narodnih barv, a smo vendar vsi Slovenci» in zaključili: »Zakaj niste po drugih sosednih slovenskih farah iskali jezdecev, saj so konji povsod? Ali so naši najboljši? Veselimo se sicer prihoda visoke gospode, a tolike časti jim skozavati, in ravno mi, ki imamo bore malo koristi od nje, ne čutimo se prisiljenih. Z odličnim spoštovanjem več markovskih kmetov.« Poročevalec je zaključil, da je bil avtor tega pisma markovski župnik in ne markovski fantje.

Marija Matjašič Črešnik,
profesorica zgodovine in sociologije

OPOMBE

1 Vladimir Bračič: Ptujsko polje, Maribor, 1975.
2 Marjana Tomanič Jevremov: Poselitev Ptuja in njegove oklice v razgodovini, V. ptujski zbornik, str. 387.
3 Marija Lubšina Tušek: Kamnito orodje v severovzhodni Sloveniji, ob 100letnici muzeja in muzejskega društva Ptuj. Ptujski arheološki zbornik, 1993, str. 102.
4 Gl. op. 1, str. 40.
5 Gl. op. 2, str. 390.
6 Gl. op. 2, str. 391.
7 Gl. op. 1, str. 41.
8 Danes mesto Oglej, kot rimska kolonij ustanovljena leta181 pr. n. št.; preprečevala naj bi naselitev keltskih plemen v ravnini in varovala zaledje za rimske pohode v Vzhodne Alpe.
9 Gl. op. 1, Bračič, str. 43.
10 Stanko Pahič: Raznoteri obrazi rimske ceste v Panonijo čez Ptuj, Ptujski zbornik št. IV., Maribor,1957, str. 72, 74.
11 Gl. op. 10, str. 68.
12 Svet med Muro in Dravo: Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868-1968, Maribor,1968, str. 207.
13 Gl. op. 12, str. 208-209.
14 Marija Hernja Masten: Vasi in prebivalci območja Destrnik v popisih zemljiškega gospostva Gornji Ptuj; Destrnik čas, ljudje, dogodki, str. 97.
15 Peter Štih, Salzburg: Ptuj in nastanek štajersko-madžarske meje v današnji Sloveniji ; Zgodovinski časopis, letnik 50, 1996, št. 4, str. 537.
16 Peter Štih, Vasko Simoniti: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, str. 66.
17 Milko Kos: Meja proti ogrski in Hrvatski v Štajerskem Podravju; IV. Ptujski zbornik, Maribor 1957, str. 83.
18 Gl. op. 17, str. 84.
19 Gl. op. 14, str. 97.
20 Gl. op. 17, str. 88.
21 Gl. op. 1, Bračič, str. 46.
22 Gl. op. 17, str. 87.
23 Gl. op. 14, str. 99.
24 Gl. op. 17, str. 84.
25 Gl. op. 14, str. 99.
26 Pavle Blaznik : Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. Zv. A-M, Maribor 1986, str. 83, Zv. N-Ž, Maribor1988, str. 317, 339.
27 Gl. op. 14, str. 99.
28 Gl. op. 26, str. 53.
29 Gl. op. 26, str. 53.
30 Gl. op. 26, str. 83.
31 Blaznik, Zv. N-Ž, str. 17.
32 Gl. op. 31, str. 152.
33 Gl. op. 31, str. 317.
34 Gl. op. 31, str. 317.
35 Gl. op. 31, str. 345.
36 Gl. op. 31, str. 523.
37 Bračič, Ptujsko p., str. 56.
38 Gl. op. 37, str. 49.
40 Gl. op. 37, str. 49.
41 Milko Kos: Kolonizacija med Dravo in Rabo pa krajevna imena na -ic, Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968.
42 Gl. op. 41, str. 256 .
43 Gl. op. 41, str. 258 .
44 Gl. op. 41, str. 260.
45 Bračič, Ptujsko p., str. 58.
46 Milko Kos, Kolonizacija., str 259-260.
47 V. Bračič: Ptujsko polje v luči imenjskih cenitev iz leta 1542, Ptujski zbornik, Maribor, 1975.
48 Gl. op. 41, str. 249.
49 Gl. op. 41, str. 249.
50 Gl. op. 41, str. 237.
51 Gl. op. 41, str. 237.
52 Gl. op. 41, str. 249.
53 Gl. op. 41, str. 238.
54 Gl. op. 41, str. 237.
55 V. Bračič, Prebivalstvo občine Ptuj v luči zgodovinskega razvoja, str. 101.
56 Gl. op. 55, str. 101.
57 Gl. op. 55, str. 101.
58 Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 178.
59 V. Bračič: Ptujsko polje, Maribor, 1975, str. 91.
60 Gl. op. 59, str. 92.
61 V. Bračič: Značilnosti prostorskega razvoja temeljnih upravnopolitičnih oziroma oblastnih organov na območju današnje občine Ptuj, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 46, št. 1/1975.
62 Bračič, Podatki imenjske cenitve.
63 Gl. op. 61, str. 65.
64 Gl. op. 61, str. 66.
65 Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 370.
66 V. Bračič, Ptujsko polje, Maribor, 1975, str. 71.
67 Božo Grafenauer: Lokalna samouprava na Slovenskem, Ljubljana, 2000, str. 105.
68 Gl. op. 6, str. 106.
69 Gl. op. 65, str. 452.
70 Nataša Majerič Kolar: Župani občine Destrnik, Destrnik, čas, ljudje, dogodki, str. 119.
71 Gl. op. 70, str. 119.
72 Grafenauer, str. 113.
73 Gl. op. 72, str. 136.
74 Gl. op. 72, str. 136.
75. V Bračič: Prostorski razvoj upravne in samoupravne razdelitve na območju severovzhodne Slovenije, Časopis za zgodovino in narodopisje II., Maribor 1978, letnik 49, str. 313.
76 Gl. op. 61, str. 68, 68.
77 Gl. op. 70, str. 120.
78 Grafenauer, str. 114.
79 V občinah z do 100 volivci je imel občinski odbor 8 ali 9 odbornikov, v občinah s101 - 300 volivci 12 odbornikov, v občinah s 301 - 600 volivci 18 odbornikov, v občinah s 601 - 1000 volivci 24 odbornikov, in v občinah z več kot 1000 volivci 30 odbornikov.
80 Grafenauer, str. 115.
81 Gl. op. 80, str. 118.
82 Gl. op. 81.
83 Zgodovinski arhiv Ptuj (dalje ZAP), fond Občina Markovci, škatla št. 1, Spisi občine Zabovci.
84 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Zabovci.
85 Gl. op. 84.
86 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Bukovci.
87 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Stojnci.
88 Gl. op. 87.
89 Gl. op. 86.
90 Gl. op. 87.
91 Gl. op. 84.
92 Gl. op. 86.
93 Gl. op. 87.
94 Gl. op. 84.
95 Gl. op. 86.
96 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik Zaklada za uboge občine Zabovci.
97 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 3, zapisnik o izdanih službenih knjižicah.
98 Grafenauer, str. 191.
99 Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, št. 31, 1. 4. 1922, str. 213.
100 Gl. op. 100.
101 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, ovoj št. 4, spisi občina Zabovci 1928-1935.
102 Gl. op. 101.
103 Nataša Majerič Kolar: Župani občine Destrnik, Destrnik, čas, ljudje, dogodki, str. 122.
104 Gl. op. 101.
105 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Bukovci.
106 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Stojnci.
107 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Zabovci.
108 Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 35, 29. 4. 1933.
109 V občini z do 3000 prebivalci je imel občinski odbor 18 odbornikov.
110 Gl. op. 103, str. 128.
105 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Bukovci.
106 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Stojnci.
107 ZAP, Občina Markovci, škatla št. 1, Dnevnik občine Zabovci.
108 Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 35, 29. 4. 1933.
109 V občini z do 3000 prebivalci je imel občinski odbor 18 odbornikov.
110 Gl. op. 103, str. 128.
111 Mariborski večernik Jutra, št. 208, 14. 9. 1933.
112 Splošni pregled Dravske banovine, Ljubljana 1939, str. 16, 17.
113 Grafenauer, str. 236.
114 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 18-23.
115 Bračič, Podatki imenjske cenitve … , Carl Schmutz, Historisch Topographisches Lexikon von Steiyermark, 1822.
116 V. Bračič, Ptujsko polje, str. 74.
117 Gl. op. 116.
118 Gl. op. 116.

VIR: Iz korantove dežele: Občina Markovci - o naših krajih in ljudeh (2008), za splet priredil (AM)

Zadnjič posodobljeno Torek, 07. april 2009 08:22
 
} catch(err) {}