Glava

Osnovni podatki

Občina Markovci
Markovci 43
SI-2281 MARKOVCI

Telefon: +386 (2) 7888880
Fax: +386 (2) 7888881

E-pošta: tajnistvo@markovci.si

Davčna: 57234213
Matična: 1357492000

Več...

Katalog informacij javnega značaja

V želji po odpravi omenjenih pomanjkljivosti smo v sodelovanju z Inštitutom za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor uredili Katalog informacij javnega značaja Občine Markovci

Lex Locais

Ptujsko polje
Gospoščina Markovci PDF natisni
Torek, 31. marec 2009 13:29

Razvoj gradov na Slovenskem

Samo na slovenskem Štajerskem je stalo v srednjem veku okoli 200 grajskih objektov. Ohranili so se le nekateri, pa še ti močno prezidani v poznejših časih. O mnogih danes pričata le ime in mogoče onfiguracija terena, ki daje slutiti pod rušo še ohranjene stare temelje.1
Na ozemlju današnje Slovenije v 10. in 11. stoletju še ni bilo pomembnih fevdalnih središč in škofijskih sedežev, zato je plemstvo, ki je takrat gospodovalo v naših krajih, vladalo z mogočnih gradov zunaj Slovenije. Vendar pa so posvetni in cerkveni fevdalci na svojih ozemljih pri nas že kmalu zgradili veliko manjših gradov, ki so jih upravljali, kot njihovi fevdniki, vazali in ministeriali, ki so pričeli graditi svoje gradove.
Prvotni gradovi so bili predvsem fevdalne utrdbe namenjene obrambi in ne stanovanjskemu udobju. Iz teh romanskih gradov so počasi nastajali veliki gradovi, ki so doživeli vrhunec v gotiki in kasneje v renesansi.2
V listinah iz 13. in 14. stoletja so omenjeni tudi številni dvori, preprostejša bivališča številčnega nižjega plemstva in sedeži manjših zemljiških posestev, ki so pozneje večinoma izginila, bodisi da so jih opustili, ali pa so se prelevila v kmečke dvore oziroma domačije. Nekateri od njih so bili pozneje prezidani v prave grajske stavbe, drugi pa so postali dobrodošel vir gradiva za zidavo bližnjih graščin, dvorcev ali drugih objektov.
V 16. stoletju so fevdalci pričeli opuščati neudobne gradove na višinah in si začeli zidati številne dvorce in graščine v nižinah, v mestih pa so si postavili razkošne palače. Vrhunec je ta grajska arhitektura doživela v baroku, ko so nastali številni biseri naše kulturne dediščine.
Marsikateri srednjeveški grad se je takrat pričel spreminjati v razvalino. Če ga že prej niso prizadeli številni požari in potresi, so jih fevdalci sami opustili. Več kot sto gradov je bilo razdejanih med kmečkimi upori, marsikateri grad je bil uničen v številnih fevdalnih vojnah, ki so divjale na naših tleh, ali pa so ga porušili Turki.3 Podobno usodo bi naj doživel tudi gradič, ki je po nekaterih virih stal v Markovcih.

O virih

Gradič oziroma dvor, ki ga omenjam, je najverjetneje nastal pred mnogimi stoletji. Številne listine, ki bi nam lahko o njegovi usodi povedale kaj več, so se med tem izgubile. Gradič je bil v primerjavi z večjimi okoliškimi gradovi (Ptuj, Muretinci, Borl,..) verjetno manj pomemben in po stavbni zasnovi premalo reprezentativen, da bi v preteklosti pritegnil zanimanje raziskovalcev. Zato je bil verjetno spregledan s strani avtorjev, ki so Štajerske gradove in dvore v preteklosti, predvsem po nalogu deželne vlade in štajerskih deželnih stanov, popisali in marsikaterega tudi skicirali. Tako gradiča oziroma pozneje dvora Markovci ne najdemo v znani topografiji Georga Matthäusa Vischerja (1628-1696), v kateri so upodobljeni številni štajerski gradovi, graščine in dvori. Upodobitve in obširnejših podatkov o dvoru pa ni zaslediti niti pri drugih avtorjih.
O podobi in gospodarskem stanju gospoščine Markovci lahko sklepamo le iz skromnega števila listin, v katerih so deloma navedena poslopja, dajatve in podložniki. Največ teh listin je v obliki prepisa zbral Matej Slekovec4 v Letopisu fare Sv. Marko niže Ptuja. Vrednost Slekovčevih zapisov je v tem, da je v letopisu zbral vire, ki so bili takrat še ohranjeni, danes pa jih ni več. V svojem rokopisu podaja prepis nekaterih dokumentov v zvezi z dvorom Markovci, ki so v njegovem času bili ohranjeni v graščini Dornava.
Gre predvsem za listine, ki so nastale v okoliščinah, ko je posest menjala gospodarja, ali pa je njeno lastništvo postalo iz kakršnega koli vzroka sporno. Kot vir, ki ponuja vpogled v gospodarske razmere dvora, je v Zgodovinskem arhivu v Ptuju ohranjena tudi Stara zemljiška knjiga, ki ponuja podatke o gospoščini Markovci v povezavi z graščino Dornava h kateri so po letu 1739 spadali Markovci.

Gospoščina Markovci in njeni lastniki

Slekovec v svoji kroniki, ki mi je služila kot glavni vir podatkov, navaja, da je v Markovcih stal trdno grajen gradič, utrjen z nasipom in rovmi, z lastnim uradom in gosposko na mestu, kjer danes stoji cerkev5 že v prvi polovici 14. stoletja.
Deželnoknežji dvor je bil verjetno naslednik tega prvotnega gradiča, za katerega Slekovec pravi, da se v virih omenja kot »vest«6 Pabstein. Po danes znanih virih se gradič omenja šele v 15. stoletju, čeprav je bil dominium med največjimi na Ptujskem polju.7

Sami začetki gospoščine Sv. Marko so zaviti v meglo. Predvideva se, da je bilo imenje fevd gospodov Ptujskih, salzburških vazalov, ki so bili ob Žovneško-Celjski rodbini ena najmogočnejših plemiških rodbin na slovenskem Štajerskem. Lastniki imenja so bili do leta 1438 gospodje Ptujski, ko so po moški liniji izumrli.8

Po smrti Friderika Ptujskega je leta 1441 prišla gospoščina, s poroko, v last Schaunbergov, saj je Martendorf (Markovce) podedovala sestra Friderika Ptujskega, poročena z grofom Schaunbergom.9

V letu 1450 se kot lastnik dvora omenja Hans Tastler, ki je tega leta odstopil deželnemu knezu posesti v Markovcih za svojega brata Volfganga, 1459. leta pa je imenje kupil Jurij Hitzer (Georg Hitzer), deželni oskrbnik iz Gradca.10

Po vdoru Ogrov, konec 15. stoletja, je posest prišla v last barona Jakoba Szkelya de Khevendta, ki je leta 1490 prisegel zvestobo cesarju Frideriku. Ta ga je skupaj z bratom Miklavžem in stricem Benediktom povzdignil v baronski stan ter jima za 24.000 gld. (goldinarjev) izročil Ormož in za 12.000 gld. Borl. Jakob je v tem času imel ob gradovih in posestvih v Prekmurju, Slavoniji ter Sedmograški v lasti še Središče, Tram pri Sv. Vidu, Breg zunaj Ptuja, Svetino pri Sv. Urbanu, Pesnico in tudi Markovce.11

Gradič v Markovcih so po navedbah Slekovca letu 1493 oropali in razrušili Turki in ga v petnajstdnevnem divjanju po Dravskem polju tako močno poškodovali, da se lastniku gradiča ni splačalo obnoviti. V bližini gradiča je Szkely raje dal zgraditi stanovanja za oskrbnika posesti in dohodkov dvora ter logarja in župana. Iz ruševin gradiča so, po pripovedi domačinov, pozneje zgradili cerkev.
Po smrti Szekelya leta 1504 je graščina prišla v last njegovega mladoletnega sina Lukeža. Z njegovo lastnino so do njegove polnoletnosti upravljali »geronti«. Dvor je Lukež obdržal v lasti do leta 1539, ko ga je zaradi finančne krize prodal Frideriku Preinerju (Breuner)12 .
V tem obdobju je imela graščina ob podložnikih v Markovcih podložnike še v Ključarovcih, Ljutomerskih goricah, Obrežju, Šalovcih, Forminu, Gorišnici, Dornavi in Spuhlji.13

V prepisu urbarja iz tega obdobja Slekovec navaja v Markovcih sledeče podložnike: Mihael, Blažev sin ( župan). Njegovo hišo, travnik in njive so cenili na 30 gld. Imel je 4 vole vredne 17 gld., 1 konja in 1 žrebe cenjena na 8 gld., 4 krave in 4 teleta vredne 14 gld. in 11 svinj cenjenih na 2 gld..

Med podložniki so omenjeni še: Matej Sailler (najbrž vrvar), Jurgec, Jurij Vratar, Urban (Mihaelov sin), Blaž Novak, Lukač, Klemen Kamenjak, Andrej Boštajnar, Tomaž (Janžev sin), Peter Krinitek, Matija Petrič,14 Janez Hinker, Miha Sunko, Anton (Matejev sin), Valentin (Janezov sin) in Martin Domiter.

Gornino15 je graščina pobirala na Libonji, v Žerovincih, Slajnči, Gornjem Brebrovniku in v Gornjih ter Spodnjih Ključarovcih, kjer je imela graščina dva velika vinograda.16 K dvoru je spadal tudi Šturmovec, ki je bil v tem času predmet spora med Preinerji in vurberškim graščakom Stubenbergom. Stubenbergovi podložniki so v Šturmovcu (Novalles) pasli in sekali drva. Po pogodbi, ki je bila sklenjena 11. marca 1541, tega ne bi smeli početi. Preiner je zato dal nekatere Stubenbergove podložnike zapreti. To je vzpodbudilo Jurija Ennstalerja, Stubenbergovega oskrbnika na Vurberka, da je Preinerja tožil pri deželni oblasti. Spor je trajal celih 28 let, 24. junija 1574 sta se na Ptuju Preiner in Stubenberk le pobotala in sklenila, da je Šturmovec, zlasti spodnji del imenovan Novalles, lastnina Preinerjev.
Po stari pogodbi so smeli Stubenbergovi podložniki iz Pobrežja in Nove vasi v Šturmovcih še naprej pasti in sekati drva, a je zato moral vsak podložnik ali celi kmet iz imenovanih vasi vsako leto ob martinovem Preinerjem odrajtati en mernik17 ovsa in enega kopuna,18 hkrati so Preinerjevemu logarju dodelili pooblastilo nadzornika nad pašniki in gozdom.19
Po smrti Friderika Preinerja je rodbina Preiner graščino obdržala v lasti vse do leta 1605, ko jo je Jakob Preiner Märtendorf, ocenjen na 126 funtov in 6 šilingov dohodka, prodal Ivanu Draškoviču, hrvaški rodbini, lastnikom Trakoščana.20 Draškoviči so Markovce imeli v lasti do leta 1666, ko je Ivanov nečak imenje vredno 132 funtov in 12 pfenigov gosposkih davščin ter 75 gld., 3 šilinge in 24 pfenigov navadnega davka prodal Sigmundu Schaffmanu (Žiga Schaffman von Hemerles), cesarskemu svetovalcu dvorne komore, ki je posest kasneje znatno povečal. Obenem mu je izročil tudi urbar z natančnim popisom vseh podložnikov in dohodkov.

V prepisu urbarja Slekovec navaja sledeče:

I. Zemljišča in stanovanja

Dvor ali stanovanje pri cerkvi sv. Marka

Dvor nasproti pristave s hlevi, škednji in parmami.

Obširnejši zapisnik, ki je bil priložen urbarju, navaja pri pristavi večjo sobo in dve kamri, zgoraj pa »pod« za shrambo. Tik hiše so stali trije hlevi za purane, gosi in race, hlev za 8 govedi ter hlev za pitane svinje.
Zgoraj je bila shramba za 8 voz sena. Nadalje je navedenih 6 hlevov za 12 svinj grajenih iz hrastovega lesa s kokošnjakom. Dva velika hleva za krave s 40 kravami, hlev za 6 parov volov z zidanimi vogali in shrambo za 50 voz sena ter velika kuhinja z dvema preddvoroma. Pod bregom je bila zidana pivnica za deset »polovnjakov«21 in priklet za zaklepati, zgoraj pa prostor za tri voze sena. Dvor je imel še dva velika skednja z dvema prostornima »parmama«, s huto za vozove in nad njo shrambo za 8 voz sena.
Navedena je še velika ledenica iz hrastovega lesa s preddvorom in shramba za zelenjavo.
V Novi vasi je dvor imel velik hram, v katerem so zgoraj bili trije večji in trije manjši prostori ter kuhinja, v pritličju pa velika soba s kuhinjo, kamra in preddvor. V Novi vasi je bila tudi zidana pivnica za 30 polovnjakov, žitnica s »kištami«, hlev za 5 konjev in 7 govedi ter hlev za teleti. Tu je stala tudi ječa grajena iz hrastovih brun, zraven nje pa velika uta za vozove. Vse skupaj je bilo cenjeno na 800 gld.. Pri dvoru tik cerkve je bil sadovnjak in ograjen prostor za zelenjavo. Pod bregom, na ježi nasproti cerkve na kateri so se pasla teleta, so bile zasajene slive. Niže dvora je bil ograjen vrt s hišo. Nasproti vrtov podložnikov se je razprostiral vrt za zelje in lan.

Njive

Šest dolgih kosov za 56 oralov22 se je razprostiralo od dvora proti vzhodu do hrastovega gozda in od tam proti Borovcem. K dvoru je spadal še hrastov gozd v velikosti 300 do 400 hrastov in gozd proti Dravi v katerem so podložniki lahko pasli, niso pa smeli sekati drv. Nasproti temu gozdu, med Dravo, je ležal Šturmovec z najrazličnejšimi majhnimi in večjimi gozdički in travniki na katerih se je za dvor nakosilo do 80 voz sena. Vmes so imeli travnike tudi podložniki.
V Šturmovcih je bil tudi ograd za zelje, katerega je imel orač pol dneva orati in pristava, kjer je živela družina, ki je skrbela za živino na paši. Niže Sv. Marka proti Novi vasi je ležal travnik, nagnjen proti vodi, na katerem se je nakosilo do 4 voze sena.

Vinogradi

V Ključarovcih je dvor imel vinograd imenovan Runč za 30 kopačev, obremenjen z dajatvami. Vinograd je ob srednji letini prinašal do 6 štrtinjakov23 vina. Tam je bila tudi velika nova klet in tri stare s prešo. V Stanovnem je bil prost vinograd za 60 kopačev, v njem je ob srednji letini priraslo do 8 štrtinjakov vina. Tu je bila samo preša brez kleti in sobe. Nadalje je k posesti spadal vinograd blizu Jeruzalema imenovan Brebrovnik za 40 kopačev. Vinograd je bil prost in je prinašal 5 štrtinjakov. V Strmcu je bil vinograd za 300 kopačev. Prinašal je 20 štrtinjakov vina na leto. Iz tega vinograda se je morala »odrajtovati« desetina in gorna v Hermence za Veliko Nedeljo. Vinograd so obdelovali podložniki z roboto. Od leta 1685 je bil ta vinograd prost vsake gorne in desetin.
II. Ribičija
Lastnik graščine je imel skoraj izključno pravico ribariti v celotnem delu reke Drave, ki je tekla mimo Sv. Marka, kot tudi v Zviričini vse do Petthejevega mlina. V Zviričini je stal mlin s 4 tečaji in stopo, ki je graščini prinašala do 120 mernikov na leto.
III. Zrnska desetina
Lastnik gospoščine je v Markovcih od vseh podložnikov in njihovih zemljišč pobiral pšenično, rženo in ovseno desetino ter gosi. Vse skupaj je znašalo: 15 kop pšenice, 20 kop rži, 5 kop ovsa in 4 gosi.
IV. Podložniki
V Markovcih je Gregorij Voršič od cele kmetije odrajtoval 1 gld. in 30 krc. (krajcar) činža,24 4 piščeta, 40 jajc ter en rokovat25 prediva ali v denarju (12 kron, 6 kron, 8 kron).
Po 1 gld. in 45 krc. činža, 4 piščeta, 40 jajc in 1 rokovat prediva so odrajtovali sledeči kmetje:
Jakob Andrečič, Boštjan Domiter, Janez Kikovec, Jurij Arjavec, Jakob Kamenščak, Jurij Ilec, Martin Domiter, Tomaž Andrečič, Janez Andrečič.
Jurij Arjavec (mlajši) je od svoje kmetije dajal: 1 gld. činža, 2 piščeta, 20 jajc ali v denarju (6 krc., 3 krc.). Prav toliko so morali oddajati: Matej Voršič, Mihael Požegar in Matej Arjavec. Jurij Arjavec je dajal od svoje polkmetije: 20 krc. činža, 5 piščanev in 20 jajc. Ivan Cikec od svoje hiše in vrta 15 krc. činža. Filip Kijanec od svoje hiše 2 gld. in 30 krc., Jurij Kranjc, nižje dvora, od vsega 1 gld. in 30 krc., Jurij Knehtl (v zgornjem delu pod bregom) od svoje hiše za vse 1 gld. in 50 krc., Jernej Horvat (v zgornjem delu pod bregom) za vse 1 gld..
V listini so zavedeni še podložniki iz Zabovec, Dornave, Borovec, Formina, Gorišnice, Jiršovcev, Črešnjevcev, Ključarovcev, Stanovnega, Bresnice, Libonje, Žerovincev, Obrežja, Šalovcev, posestva pri Ormožu in posestva Vrt pri Ptuju ter številni kraji, kjer se je odrajtovala gorna.
Prav tako se je odrajtovala desetina v moštu od vinograda v Cerovcu za Veliko Nedeljo (navedenih je 18 podložnikov), ki so ob povprečni letini vsak oddajali po pol štrtinjaka mošta. V fevdu so bila sledeča zemljišča: dvor in vas Markovci z vsem in Šturmovec z ribičijo ter lovom. V Dornavi pet pol kmetij in 2 želariji. Dve kmetiji v Ključarovcih, ti je dobil v fevd Jakob Preiner od nadvojvoda Friderika leta 1601. Od solnograškega nadškofa so bile v fevdu v Dornavi 4 kmetije, tri pol kmetije in ena želarija, nadalje dvor v Gorišnici z njivami, hosta, travniki in mlin, tri pol kmetije v Gorišnici in 12 kmetij in štiri pol kmetije v Ključarovcih; te je v fevd dobil Jakob Prejner 20. februarja 1590.
Leta 1685 je Sigmund Schoffman umrl. Njegova žena Amalija Terezija Schoffman je 2. januarja 1686 svojemu sinu Karolu od markovske graščine prodala davščine in podložnike v uradu Ključarovci.
Karolu je izročila tudi gorno in tri proste vinograde v Ljutomerskih goricah. Po njeni smrti je Markovce podedoval njen sin Ivan Kristijan, baron Schoffman, cesarski deželni svetovalec na Štajerskem. Ta je, podobno kot Preinerji, prišel v spor s sosednjim graščakom, Jurijem Friderikom baronom Sauerjem, lastnikom dornavske gospoščine. Do spora je prišlo zaradi ribnika, ki ga je Schoffman dal zgraditi na zabovski gmajni (Zabovci so takrat spadali pod dornavsko gospoščino) tik ob Dravi, kar ni bilo pogodu podložnikom. Nastali spor je bil rešen šele leta 1692 z dogovorom, da lahko Schoffman še naprej koristi ribnik, a mora lastniku Zabovcev vsako leto na god sv. Katarine oddajati 15 funtov rib.
Schoffman, ki je imel v lasti še več drugih graščin, je Markovce 27. julija 1719 prodal grofu Leslieu. Ta je leta 1737, tik pred smrtjo, za oskrbnika Markovec postavil Franca Antona Pelizeralia. Dve leti kasneje je smrt dohitela tudi Leslievo soprogo Alozijo Marijo Jozefo.26
Po smrti obeh se je leta 1737 zadolžena gospoščina Sv. Marko znašla na prodaji; 19. aprila 1739 je imenje od več lastnikov in lastnic kupil Tadej Attems ter ga združil z gospoščino Dornava,27 katero so Attemsi že v letu 1730 kupili od grofa Sauerja.28
Markovsko graščino, ki je sedaj bila oskrbovana iz Dornave, so Attemsi spremenili v pristavo29, različne listine so od takrat naprej podpisane »Herrschaft St. Marxen und Dornau«.30
Po smrti Tadeja Attemsa, 13. avgusta 1751, je njegovo imetje dedoval sin Jožef. Ob njegovi smrti leta 1772 je po deželnoknežjem fevdnem urbarju sodilo v gospoščino Sv. Marko ali Mörten: dvorec s hlevi in seniki, zgrajeno vse iz lesa, otok Šturmovec, podložniki v Dornavi, Ključarovcih, Lahoncih, Cogetincih in drugo. Imenje je imelo 260 hiš, 31 vasi in številne gorske posesti ocenjene na 219 funtov in 5 šilingov.31
Po smrti Jožefa je naslednjih 20 let gospodarila z imetjem njegova soproga Marija Ana Wurmbrand. Veljala je za zelo prijazno. Ker ni imela otrok, je precej zemljišč, zlasti v Markovcih, darovala podložnikom, med drugim celi Šturmovec. Podložnikom, ki so imeli posestva ob graščini v najem, je le-te za majhne vsote denarja prepustila v last.32
Dvor je bil kot stavba v tem času precej neugleden, dvorec s hlevi in seniki je bil v celoti zgrajen iz lesa in za ta čas v tej obliki že kar izjema. To lahko razumemo zato, ker so gospoščino upravljali iz Dornave, s katero je bila združena, medtem ko so v Markovcih prebivali le oskrbniki.33
Po smrti Marije Ane leta 1803 je Markovce in Dornavo podedoval grof Ferdinand Attems. Bil je peti izmed dvanajstih otrok 18. junija 1762 v Gradcu umrlega Ignacija Marije grofa Attemsa. Ob Dornavi je imel v lasti še številne druge graščine. Po njegovi smrti, 23. maja 1820, so obširna posestva prišla v last najstarejšega sina Ignacija.
Attemsi so obdržali lastništvo nad Markovci vse do zemljiške odveze,34 ko so se zemljiške razmere bistveno spremenile; konec je bilo dolgotrajnega podložništvo, počasi pa so izginili tudi ostanki in spomini na nekdanjo markovsko graščino, za katero se še vedno ne ve, kje točno je stalo njeno poslopje in kdaj je razpadlo.

Darko Štrafela, profesor geografije in zgodovine

Viri in literatura:

  • Ivan Jakič, Gradovi, Graščine in dvori na slovenskem, Didaktika, Radovljica 1995.
  • Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1997.
  • Ivan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Slovenska matica, Ljubljana 1977.
  • Ivan Stopar, Gradovi na ptujskem območju, Tednik, 6.8.1981.
  • Matej Slekovec, Letopis ali kronika fare Sv. Marko.
  • Matej Slekovec, Sekelji, Rodoslovna in životopisna razprava, Tisk katoliške tiskarne, Ljubljana 1893. Slovenski biografski leksikon, 3. knjiga, Ljubljana 1960-1971.
  • ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1

_________
1 Ivan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Slovenska matica, Ljubljana 1977.

2 Ivan Jakič, Gradovi, Graščine in dvori na slovenskem, Didaktika, Radovljica 1995.
3 Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1997.
4 Matej Slekovec, župnik in zgodovinar, se je rodil 8. 8. 1846 v Kunovi pri Njegovi in umrl 15. 12. 1903 v Ljubljani. Gimnazijo in bogoslužje je obiskoval v Mariboru. Bil je kaplan v Središču, Cirkovcah, Sv. Marku niže Ptuja in Sv. Lovrencu na Dravskem polju. Med leti 1887 in 1903 je bil župnik pri Sv. Marku. 23. maja 1903 ga je ustanovni zbor Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko v Mariboru izvolil za predsednika. Kot upokojenec naj bi postal škofijski arhivar, a je že dva tedna po upokojitvi umrl. Domačo zgodovino je vzljubil kot kaplan v Središču, ko je ob pravdi tržanov preiskoval tamkajšnje trške listine. Kot samouk se je naučil brati stare listine in skozi tri desetletja zbiral gradivo po arhivih v Ljubljani, Mariboru, Gradcu, Zagrebu, Salzburgu, Dunaju in po raznih občinskih in zasebnih arhivih. Izpisoval je stare matrike: krstne, poročne in mrliške. Z leti se je nabrala lepo urejena zbirka zgodovinskih izpiskov, ki je po njegovi smrti prišla v arhiv Zgodovinskega društva v Mariboru. S svojim gradivom je pomagal domačim, graškim in dunajskim zgodovinarjem. Objavil je vrsto zgodovinskih razprav in črtic v raznih časopisih in revijah. Zelo zaslužno njegovo delo so kronike, ki jih je sestavil za razne kraje ali vsaj nabral podatkov zanje.
5 Janisch poroča, da so okoli župnišča kjer bi naj dvor nekoč stal, v njegovem času še vedno bili opazni sledovi jarka in nasipa. Ker vemo, da so bila tudi župnišča včasih utrjena, to še ne potrjuje lokacije nekdanjega dvora. Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1997.
6 Kadar ob imenu nastopi določena oznaka kot »castrum«, »vest«, »turn«, »schlos« ali tudi samo »haus«, imamo opraviti z grajsko stavbo, čeprav vir nadrobno ne opredeljuje njenega značaja. Pri končnicah »-eck«, »-stein« ali »-fels« zatrdno lahko sklepamo na trdno kamnito zgradbo. Ivan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Slovenska matica, Ljubljana 1977.
7 Ivan Stopar, Gradovi na ptujskem območju, Tednik, 6. 8. 1981.
8 ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1.
9 Matej Slekovec, Letopis ali kronika fare Sv. Marko (dalje: Slekovec).
10 ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1.
11 Matej Slekovec, Sekelji. Rodoslovna in životopisna razprava. Tisk katoliške tiskarne, Ljubljana 1893.
12 V literaturi se Breunerji (Preinerji) omenjajo kot lastniki dvora že leta 1461, prav oni bi naj po razdejanju Turkov pozidali novo poslopje, graščino Markovci (Martendorf, tudi Martenhof), prim.: Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1997. Slekovec Breunerje navaja kot lastnike z letom 1539, kot vir za svojo trditev navaja listine, ki so bile v njegovem času ohranjene v Dornavi.
13 Slekovec.
14 Priimek se je kot hišno ime (pri Petričovih) ohranilo do današnjih dni.15 gornina ali gorščina je bila naturalna dajatev v obliki mošta ali vina
16 Slekovec.
17 mernik je 30 litrov
18 kopun je skopljen petelin
19 Slekovec.
20 ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1.
21 polovnjak je 280 litrov
22 oral je stara ploščinska mera, 57,55 arov
23 štrtinjak je 560 litrov
24 činž je glavna podložniška dajatev od posestva zemljiškemu gospodu
25 rokovat je šop, pest, prgišče
26 Slekovec.
27 ZAP, Imenje Sv. Marko, šk. 1, ovoj. 1, Kupna listina, 19. april Gradec.
28 Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, Ljubljana 1997.
29 Pristava je gospodarsko poslopje, ki skrbi za oskrbo gradu s poljščinami.
30 Slekovec.
31 ZAP, Imenje Sv. Marko pri Ptuju, šk. 1, ovoj. 1.
32 Slekovec.
33 Ivan Stopar, Gradovi na ptujskem območju, Tednik, 6. 8. 1981.
34 Slekovec.
VIR: Iz korantove dežele: Občina Markovci - o naših krajih in ljudeh (2008), za splet priredil (AM)
Zadnjič posodobljeno Četrtek, 23. februar 2012 10:01
 
} catch(err) {}