Glava

Kmečke gospodinje PDF natisni
Torek, 31. marec 2009 13:39
Kmečke gospodinjeNaše, markovske, ženske so tudi v letih po drugi svetovni vojni ostajale večinoma doma in so se ukvarjale z gospodinjstvom in kmetijstvom ter skrbele za vzgojo otrok. V vaseh so se ločile velike in bogate kmetije, h katerim so prihajali delat reveži z manjših kmetij, da so si lahko pri kmetu obdelali kos zemlje ali pa zaslužili kakega prašiča, ki so ga nato doma vzredili za svojo družino. Bogate kmečke gospodinje niso delale na polju.

Doma so skrbele za družino in pripravljale hrano za delavce. Hrana je bila v tistih časih zelo pestra. Pripravljalo se je veliko mlečnih jedi, mesa je bilo v obrokih zelo malo. Gospodinje so pekle različne pogače, gibanice, zlevanke. Jedi so pripravljale iz pridelkov, ki so jih pridelali sami, jedli so predvsem sezonsko zelenjavo. Iz mleka oziroma skute so izdelale sireke, ki so jih posušili in so jih lahko pojedli tudi kasneje. Suhi sireki so še danes prava specialiteta, vendar jih izdeluje še zelo malo gospodinj. Iz tistih časov se je ohranila tudi »cvirkovica«, ki so jo pekli največkrat tisti dan, ko so pekli kruh. Gospodinja je vzela del krušnega testa, ga razvaljala in premazala z zaseko ter spekla v krušni peči. K ocvirkovici so skuhale še krompirjevo juho in kosilo je bilo pripravljeno. Gospodinje so pripravljale različne solate zabeljene s smetano in ocvirki ali pa samo z ocvirki. To so ponudile kot samostojno jed za večerjo ali malico.
Da bi izboljšale življenje svojim družinam, je veliko starejših in mlajših žensk začelo prodajati svoje pridelke po drugih koncih Slovenije. Prodajale so predvsem čebulo (lük), čebulček, česen in različna semena vrtnin, za izkupiček so kupile stvari za gospodinjstvo, največkrat sol in sladkor, ter obleko za družino. Prodajale so na tržnicah, obiskovale razne sejme, velikokrat pa prodajale tudi od hiše do hiše, čemur so rekle, da so »hazirale« (iz nemško Haus, hiša, hodile po hišah). Delovni dan žensk je bil zelo naporen in dolg. V tistih časih so morale vso gospodinjsko delo opraviti ročno. Kuhalo se je še v krušnih pečeh ali pa na štedilnikih na trdo gorivo. Vsa gospodinjska dela so terjala veliko fizičnega napora. Tudi kruh so ženske pekle vedno doma, običajno enkrat na teden. Z razvojem industrije in odpiranjem novih delovnih mest so se v službo odpravili najprej moški predvsem z manjših, »želarskih« kmetij, za njimi pa si je službo poiskalo tudi veliko žensk. Ročno delo na kmetijah so zamenjali stroji in potrebe po delavcih ni več bilo. Službe so ljudem nudile tudi boljše življenje.

Zaradi navezanosti na zemljo in zaradi samooskrbe pa so ljudje še vedno obdelovali zemljo. Na mnogih kmetijah se je zaposlil samo mož, žena je ostala doma in skrbela za družino. Poskrbela je za živino, ki je bila pri hiši in delala na polju, mož pa je opravil težja kmečka dela še po službi. Razvoj je prinesel spremembe tudi v podeželska gospodinjstva. Gospodinje so si olajšale težko delo s pranjem oziroma žehto z nakupom pralnih strojev. Ker pri hišah še ni bilo vodovodov, so imeli prvi stroji rezervoarje, v katere je bilo potrebno iz studenca nanositi vodo, da je stroj lahko opral perilo, odtok pa so napeljali kar za hišo. Nato so si začeli ljudje urejati lastne vodovode iz studencev, naredili so si tudi kopalnice. Prve kopalnice so si naši ljudje začeli urejati v 60-tih letih prejšnjega stoletja. Na kmetijah so začeli kuhinje opremljati z električnimi in pozneje še plinskimi štedilniki, ki so zamenjali tiste na drva, a se ta ponovno vrača, čeprav zelo počasi. Hrana, pripravljena na štedilniku na drva in pečena v taki pečici, je dosti okusnejša od kuhane na drugačnih štedilnikih. Pred desetletji so bile velike razlike med življenjem v mestu in na vasi. Gospodinje v mestih so imele kuhinje bogato opremljene, način življenja in tudi oblačenja se je zelo razlikoval med mestom in vasjo. Z napredkom in večjo blaginjo se je tudi način prehrane na kmetijah začel spreminjati. Kuhati se je začelo vedno več jedi iz mesa, na zelenjavne jedi, različne enolončnice in veliko mlečnih jedi smo skoraj pozabili.
Prehrana ljudi na vasi in v mestu je v zadnjih desetletjih postala zelo podobna, a je podeželska pristnejša, saj ljudje na vasi veliko stvari pridelajo sami in tako zelo dobro vedo, kaj in kako zdravo jedo. Na naših poljih, vrtovih in sadovnjakih ljudje še vedno pridelajo večino zelenjave, pa tudi sadja za družino, tudi z mesom se ljudje še vedno radi oskrbijo kar doma. Žal pa krav v naših vaseh skoraj ni več in zato večina ljudi uporablja mleko in mlečne izdelke kupljene v trgovinah. Tudi zaradi tega tonejo v pozabo domače mlečne jedi, ki bi nam lahko bile v ponos. Živeti na vasi je danes prednost in ne več nekaj drugorazrednega. Mlajše ženske v naši občini so večinoma končale poklicne ali srednje šole, vedno več jih končuje tudi višje in visoke šole. Vse iščejo zaposlitev v bližnji ali širši okolici. Te žene poleg službe skrbijo še za družino in okolico hiše, s kmetovanjem v popoldanskem času se jih ukvarja vedno manj, saj jim je kmetovanje samo v breme in ne dodaten vir dohodka. Kmetijska zemljišča so dali v najem ali pa so jih prodali. Na ta račun se večajo kmetijske površine pri tistih, ki se ukvarjajo samo s kmetovanjem. Na teh kmetijah pa ženske zopet skrbijo za družino, delajo na poljih in v hlevu, poleg tega pa se ukvarjajo še s raznimi evidencami, ki jih od njih zahteva država. Poleg obilice dela pa ženske na vasi najdejo tudi čas, da se družijo in aktivno sodelujejo v različnih društvih in skrbijo za družabno življenje na vaseh. V naši občini se po vaseh skozi vse leto dogaja mnogo prireditev in pri organizaciji aktivno sodelujejo ženske.

Z razvojem kulinarike so nastale tudi mnoge nove jedi in sladice. Ena izmed dobrih kuharic peče posebno potico, ki jo imenuje Markovska.

Slavica Strelec, kmetijska svetovalka

VIR: Iz korantove dežele: Občina Markovci - o naših krajih in ljudeh (2008), za splet priredil (AM)

Zadnjič posodobljeno Sobota, 20. februar 2010 14:21
 
} catch(err) {}